Da najini mizi ne bo več vroče, sem ustvarila podstavke iz oljčne veje. Staro oljčno vejo sem z Andrejevo pomočjo narezala na rezine in se potrudila, da so čim bolj ravno odrezane. To je od naju zahtevalo malce več truda in sva jih zato morala dlje obdelovati na brusilnem stroju. Vendar se je trud izplačal, saj sva na koncu dobila podstavke, ki so nama zelo ljubi. Zdi se nama, da lepo zaokrožijo podobo rdečih pikčastih posodic. Podstavki niso nič lakirani, le z oljčnim oljem premazani. Olje je le še dodatno lepo poudarilo letnice.
Tam, kjer je bila veja najširša, nama je uspelo dobiti zelo zanimiv in malo večji podstavek, ki ga sedaj uporabljava za posodo.
Uf, oljčen les je res lep. Oljka je verjetno res največkrat omenjeno drevo v zgodovini. Za njen izjemen pomen se gre zahvaliti starim Grkom, ki so jo skoraj po božje častili. Sekanje oljčnega drevesa je bilo poleg umora največji zločin, ki se je kaznoval s smrtno kaznijo.
Res je, da je danes ne častimo več tako kot so jo nekoč. Nedvomno ostaja kraljica med drevesi, kljub temu, da sama krone ni sprejela. Istrska legenda pravi, da so se nekega dne zbrala vsa drevesa, da bi določila svojega kralja. Skupno so izbrala oljko, ki te časti ni sprejela. Razložila jim je, da je njeno poslanstvo preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem. Skrivnost istrske belice, da tako bogato rojeva še danes, se torej skriva v tej legendi.
Vsekakor tudi ne gre zanemariti njenega pomena v zdravi prehrani. Sonce, kamen, voda, tišina in mir so elementi oljčnega olja. Grški pesnik Homer je oljčno olje poimenoval "tekoče zlato", dano od Bogov. Kar še dodatno potrdi dejstvo, kako zelo so jo Grki častili.
Naj bo oljčno ali olivno olje, sama ga te dni obožujem prelitega čez paradižnik, mocarelo in baziliko. Dober tek tudi vam!
