Utrinki s poroke

In še nekaj ustvarjalnih idej s poroke...

Naprsni šopki, ki sem jih izdelala in napis, ki smo ga uporabili za fotografiranje.

Darilca za svate so bila domača mini mila in blazinice s sivko. Vabilo in drevo želja, na katerega so svatje pisali misli, želje ...

Sedežni red je bil določen z jabolki. Ime posameznega svata sem napisala na papir v obliki lista in ga z buciko pritrdila na jabolko.
Kozarce za vlaganje sem okrasila in jih uporabila kot dekoracijo na mizi. Vanje sem dala mivko in svečke.

Poroka omogoča veliko ustvarjanja, ki je bilo meni osebno v velik užitek, slaba stran tega je le, da za to potrebuješ veliko časa.

Okrasne tablice

Spodnje tablice sem naredila za okras. V prazen osrednji prostor se lahko prilepi fotografijo ali se napiše kakšen verz oz. ime. Leseno dilco sem prebarvala, nanjo prilepila različne podobe, ki sem jih naredila iz Das mase. 

Sezamova sol

Obljubila sem, da bom objavila prispevek o okusni sezamovi soli, ki je že veliko mesecev spremljevalka v moji kuhinji. Za naju z možem je postala nepogrešljiva. Uporabljava jo kot nadomestek za sol, le da jo hrani dodajava vedno šele na koncu, zaradi čim manjšega uničenja hranilnih snovi.

Sezamova sol oz. gomasio kot jo poimenujejo, je ena izmed glavnih začimb v makrobiotični prehrani, ki poudarja pomen zdrave prehrane, katera temelji predvsem na žitih in zelenjavi.  

Priprava je v osnovi zelo enostavna, vendar sem spoznala, da eno pravilo vendarle obstaja. Za pripravo si moraš vzeti čas, če želiš, da je sol res okusna.  

Kaj potrebuješ?

- neoluščeni (saj le ta vsebuje mnogo več kalcija) ekološko pridelan sezam

Do sedaj sem uporabila zgolj belega, me pa zanima, kakšen bi bil okus gomasia, pripravljenega iz črnih sezamovih semen. Razmišljam, da bi sezam nadomestila s čim drugim, bolj lokalnim.

- grobo morsko sol

- terilnik

Kako se lotiš dela?

Zapisala bom svoj postopek, ki ni nujno edini pravilen, vendar do sedaj, se mi je najbolje obnesel. Najprej prepražim sol in jo v terilniku zmeljem v prah. Nato popražim sezam in sicer zgolj toliko, da zadiši, barva se komajda kaj spremeni. Sezam postopoma grobo zmeljem v terilniku, da nekatera semena ostanejo še cela. Na koncu dodam sol k sezamu in temeljito premešam, da se vse skupaj prepoji.

Mletja se lotim počasi in z ljubeznijo, saj želim, da le to vnesem v končni izdelek. Pripravim si obred z lepo glasbo, prižgem svečko, izgovarjam lepe besede in juhu sol je pripravljena. Morda se bo komu zdelo vse skupaj odveč, vendar ko se dela lotim, poskrbim, da v tem uživam in zgleda, da se to tudi pozna. Mama pravi, da njen gomasio ni tako dober, tudi mož se ga je že lotil in sva komaj čakala, da ga porabiva, ker je bil tako neokusen. Čeprav mi je všeč, da predstavniki moške populacije poenostavijo reči, zgleda, da to ne drži vedno. Če je to bolj za šalo kot za res, preizkusite sami, drage dame in gospodje.

Pravi terilnik za gomasio je posebno oblikovan, imenuje se suribachi. Kupila si ga bom, nekoč. Govorila sem si, da ga ne potrebujem, dokler ne ugotovim, da je gomasio začimba, ki bo redno na jedilniku. Čeprav sedaj novega naredim, še preden ga v celoti porabimo, še nisem šla v lov za suribachijem. 

Razmerje soli in sezamovih semen prepuščam vam. Lahko je 1 : 15, 1 : 12, 1 : 8. Sama ga naredim tako, da 500 g sezamu, dodam slabe 4 žličke soli. 

Zakaj sploh gomasio?

V prvi vrsti zato, ker je dobrega okusa. Čeprav ljudje imamo različni okus in ni nujno, da bi bili vsi tako navdušeni, kot sva midva. 

Za gomasio sem izvedela čisto naključno. Pri delu sem zasledila pogovor dveh žensk. Zdelo se mi je zanimivo in vredno, da ga preizkusim. Kasneje sem izvedela, da pomaga pri slabokrvnosti, s katero sem se spopadala, zmanjšuje kislost telesa in uporablja se proti zgagi. 

Na zdravje, na harmonijo in na čim manj kihcov!

Moji uhančki

Moja strast do nakita je resnično velika. Prstani, uhani, verižice in drugi dodatki. Večji in bolj kot je glamurozen, bolj me privlači. V tem pogledu sem prava levinja. Nekoč sem prebrala, da si tudi najrevnejša levinja kupi prstane za na roko, dekorativne okraske za dom in da jo že samo pogled na revščino potre. Koliko od tega drži, bi morali presoditi moji bližnji, vsekakor pa drži, da imam rada lepe reči in predvsem to, da lahko ne tako drago oz. staro zgleda bogato, lepo, kot novo. 

Spodnji uhani so nastali že pred časom, ko sem ugotovila, da si želim največje in posledično tudi najdražje uhane na stojnici. Ker kot študentka nisem želela in tudi nisem mogla zapravljati za tovrstno razvajanje, sem si svojo bogato zbirko uhanov pridelala kar sama. Nabrala sem gumbe, stare zapuščene verižice in zapestnice sem razdrla, dokupila nekaj novih bunkic in svoje prve uhane naredila kar s staro pinceto. 

Kmalu sem po urezninah na roki ugotovila, da si primerne klešče za izdelavo le teh vsekakor moram priskrbeti. In tako so uhani nastajali en za drugim. 

Precej jih je že podarjenih ali neuporabnih, ker so spremenili barvo, ampak del njih sem vendarle ohranila. 

Le zase sem jih naredila približno sto, kar pomeni, da niti eden ni bil enak drugemu, res pa je, da so si nekateri zelo podobni.

Prišel je trenutek, ko sem spoznala, da imam težavo s shranjevanjem le teh. In sem si spletla nekakšno mrežo z okvirjem (jo imam na podstrehi, zato ni fotografije), kjer so lično viseli in mi bili vedno pri roki. 

Kaj kmalu sem ugotovila, da bi se k tovrstnim uhanom ujemali tudi prstani. In sem se namenila izdelati tudi te. Več o njih v eni izmed naslednjih objav.

Malo za hec: Mujo je predlagal Fati, zakaj si ne bi organizirala lep vikend. Ker Fata tega ni pričakovala, je bila presenečena. Bila je vesela in ta ideja se ji je zdela super. Nato Mujo reče: Ok, torej se vidimo v ponedeljek!

Mi se vsekakor beremo v ponedeljek, vsem vam pa želim nagajiv in če že drugače ne, naj bo vsaj ta vikend malo nor in zaljubljen, zaljubljen v ljudi, zaljubljen v življenje.

Stare nove pokrovke

Še en projekt, ki sem se ga lotila pred dnevi. Morda komu prav pride. Za rojstni dan sem za darilo dobila posode Emo s pikami. Nad njimi sem zelo navdušena, poleg tega mi zelo ustreza njihov vintage stil, pridih podeželskega.

Ker imam vseeno še kar nekaj posod in ponev, ki so uporabne in jih potrebujem, sem se odločila, da jih vse skupaj nekako povežem. Glede na to, kako imam rada vse tisto, kar je od naših babic in ker se mi je nekaj držal na pokrovkah pokvarilo, sem to izkoristila. 

Odšla sem v babičino kuhinjo po skriti zaklad. Našla sem že precej stare, malce oguljene pokrovke ustrezne velikosti, ki bi mi verjetno povedale marsikateri odličen recept, ki bi ga bilo vredno poznati. O skrivnih receptih so zvesto molčale, a se mi zdi, da so na koncu izrekle tihi hvala. 

V trgovini Antus sem kupila živo rdečo barvo za porcelan. Vrhnjo stran pokrovk sem nekajkrat prebarvala, jih po navodilih zapekla, da se barva obdrži in je tako zaščitena pred poškodbami in pomivanjem. Ker so pokrovke kovinske, njihov ročaj zelo hitro postane prevroč, da bi ga lahko prijeli. Zato sem staro prijemalko za posodo zgolj posodobila in ji zašila nov rdeč robni trak.

Mini paketek za mini darilca

Spodnja ideja se mi zdi zelo uporabna, če želite nakit ali kašno drugo majhno stvar lično zapakirati in tako dodati svoj lasten pečat. Idejo sem prekopirala, ko sem bila na obisku. Pogovarjali smo se o ustvarjanju in sorodnica mi je pokazala izpraznjeno rolo straniščnega papirja. Nekje je videla, da se iz tega da narediti nekakšno škatlico za malo pozornost. Ideja mi je bila zanimiva in sem jo hitro morala preizkusiti in izvesti.

Kaj sem pri delu potrebovala?
- rolo staniščnega papirja
- lepilo Mekol
- serviet
- škarje
- čopič
- darilo (v mojem primeru uhani)

Kako sem se to naredila?
Rolo straniščnega papirja sem premazala z lepilom. Nato sem nanj prilepila serviet in preko njega naredila debelejši premaz lepila. Poleg role papirja, sem na enak način premazala debelejši karton, na katerega sem kasneje pritrdila uhančka. Ko se je posušilo, sem rolo preprosto zložila, kot je videno na fotografiji in vanjo položila darilce.
Ideja je lahko uporabna tudi za pisemca in sporočilca. Možna izvedba je tudi, da rolo zgolj prebarvaš ali/in le na sredini dodaš dekorativni trak ali papir. Otroci pa bi jo verjetno zelo hitro spremenili v kakršno žival. Možnosti je torej kar nekaj, obenem še recikliramo.

Glede na to, da je Valentinček pred vrati, jo lahko preizkusite za drobno pozornost.
Bodite v soncu, kjub kislem nebu.