četrtek, 17. december 2015

Ljubo doma, kdor ga ima

Če ne veste, kaj bi podarili paru, ki se je ravnokar vselil v skupno stanovanje, predlagam sledeče. Dom je tam, kjer je srce, srce pa ključ za rešitev vseh težav, kajne? Torej sta obešalnik in obeska za ključe primerno simbolično darilo. Imaš veliko možnosti, kako to narediš. Vsekakor lahko nastane luštno darilo za tiste, ki se prvič podajajo na samostojno pot. Tako bodo ključi vedno dosegljivi in se ne bodo izgubljali. 


Kako sem to naredila?
  1. Na leseno dobro pobrušeno desko sem izrezljala črke in podobe (lahko bi samo narisala, saj je bilo besedilo zelo težko lično izrezljati). 
  2. Majhen košček lesa sem oblikovala v obliko hiše in ga nato razpolovila.
  3. Pobarvala sem s tempera barvami.
  4. Prelakirala z lakom za les na smolnati osnovi.
  5. Privila kljukice in dodala obeska na vrvico.

petek, 11. december 2015

Praznični mesec

Naj v mesecu veselega pričakovanja tudi jaz postrežem z nečim predbožičnim. Tudi v najinem stanovanjcu je vzdušje pravo. Naj tudi v vaših vladajo harmonija, veselje in dobre vile. Kakršne koli že. V mleku bele, v pomarančah oranžne, v zarji zlate, v morju modre, v temi svetle, v srcu mile. Naj šibkejšim dajo novega upanja, močnejšim pa sočutja in radodarnosti. 


Ideja za označevanje božičnih daril (spodnja leva sličica): 
Za kartico sem uporabila rdeč papir, ki predstavlja Božička, črn trak za pas in tisti del pločevinke, s katerim ustvarimo magični zvok, ko pločevinko odpremo. Vsaj takšno je mnenje marsikaterega moškega, ko odpre mali sodček piva. Na zadnjo stran sem prilepila bel papir, na katerega sem napisala ime in kratko sporočilo. Božičkovo telo lahko oblikujete tudi trikotne oblike, dodate glavo, prave gumbe in še kaj, če vam domišljija zaigra. Naj se zbirateljska akcija prične in na zdravje vsem pločevinkopivcem! 

Naj vam bo december lep, čeprav je rad malo napet.

Iz gozda v moj domek

Zapisala sem, da si eden izmed "žled" projektov zasluži samostojno objavo. Spodnja težka mojstrovina nam je povzročala kar nekaj preglavic. Najprej sem morala svoje pomočnike aktivirati, če sem želela, da bo nastalo tisto, kar sem si zamislila. V družini imamo nekaj malega gozda, zato tudi motornih žag in varnih uporabnikov le teh ne manjka. Kajti če bi se dela lotila s svojo hobi žagico, ne bi daleč prišla.

Izbira drevesa prav tako ni bila enostavna. Eno je bilo s premajhnim, drugo prevelikim premerom, pri tretjem mi prerez ni bil všeč, četrto je strohnelo, peto bilo premokro ali kako drugače neustrezno. Ali pa je bila hlodovina tako hecno položena, da nisi mogel priti zraven. 

Ha, ko naposled le najdeš ustreznega, se prične zabava. Kako ga spraviti na ustrezno mesto, da se bo posušil in da ga imaš pri roki za nadaljnjo obdelavo. Kljub svoji zagretosti in optimizmu sem kmalu ugotovila, da vsi tisti iz gozda nekako odpadejo. Ne izhajam iz družine, katerih člani so Popaj, Hercules, Super- ali Spiderman, prav tako sama nimam sposobnosti premikati stvari s pomočjo misli. Kak star traktor bi se že našel, vendar dvomim, da bi prišel tja, kjer leži izbrano drevo. 

Naposled so mojo zagato rešili gasilci. Zelo blizu domače hiše so pripeljali hlodovino. Kako priročno. Prijazno so mi ta kos bukovine odstopili. Imela sem že nove ideje. Lahko bi naredila še kaj, morda nočno omarico, odlagalno mizico v kopalnici ali mizico v vrtu. A je ostalo le pri klubski mizici. Ne vem, kaj ima skupnega s klubom, prav mala mizica tudi ni. Naj povem, da sama je nikakor nisem mogla prekotaliti. Malo se mi je premaknila, več od tega ni šlo. Na začetku še posebej, ker je bila zaradi vlage težja. No, naj ostane to moja tolažba. Vendar sedaj stoji na svojem mestu po zaslugi močnejših rok in zelo nam je všeč. 

Podpira vse kar nanjo postaviš. Še tako naporen dan in kopica slabe volje je ne premakne. Pojedine takšne in drugačne ob njeni veličini izgubijo na kalorijah. Težkim nogam po celodnevnem potepanju hitro povrne lahkotnost. 

Ko se je hlod na zraku, zaščiten pred dežjem, dodobra posušil, je prišlo na vrsto brušenje. Tukaj si je potrebno vzeti čas, saj mora biti površina res gladka. Ko je preživel nekaj dni v stanovanju, je dobil še zaščitni lak in mojo piko na i, belo barvo. In dobila sem težko pričakovan kos pohištva. Všeč mi je, ker se je postaral in razpokal. Mimogrede, v Nemčiji sem v prestižni trgovini z notranjo opremo zasledila tovrstne mizice izredno visokih cen (okrog 800 eurov). Nič barvane, le gladko brušene. Zanima me, ali je v ceno vključena dostava.

Feng shui, kitajski način dojemanja narave, nas uči o sistemu petih elementov, ki poleg yinga in yanga tvorijo osnovo te starodavne veščine urejanja prostora. Eden izmed teh elementov je les. Zelo rada ga uporabljam. Hlodek mizica je moj najljubši predstavnik tega elementa v stanovanju. Kateri pa je vaš? 

petek, 04. december 2015

Pasja radost

Pretekle dni sem preživela v idilični hišici na Pokljuki. No, pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela poleg sebe dve štirinožni prijateljici. Toliko za občutek varnosti, saj je ena kosmatinka bolj nevarna od druge. Vendar se ne morem odločiti, katera je to. Saj razumete mojo dilemo, kajne? 

Ker je bilo za varnost dan in noč poskrbljeno, smo potrebovali le še lepo vreme, ki je bilo pretekle dni še najmanj č u d o v i t o. Nekako se tam gori v gorah čas ustavi. Spokojna tišina in blažen mir se milo posedeta v dušo. Še pa še paše in še pa še bi. 


Pasje veselje je v snežnem gorskem raju neizmerno. Valjanje v snegu, lovljenje vedno hitrejše veverice, zajca in ostalih nevidnih reči, prežanje na nepridiprave, nedolžno pogledovanje, tekmovanje in hkrati nerazdružljivo zavezništvo. Zabava za prisotne zagotovljena. Vsekakor te igrivost prevzame.

Sončni zahod je bil iz dneva v dan lepši. V blogerskem svetu sem še začetnik in moj fotografski pripomoček je le telefon in že star digitalni fotoaparat. Tako mi ni uspelo te lepote ujeti v objektiv. Ognjen sončni zahod in vonj po kokosu sta bila prepričljiva dokaza, da je Miklavž tik pred vrati.

torek, 01. december 2015

Najina pravljica

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste razvili preveč fotografij in le teh niste mogli spraviti v album, ki ste ga ravnokar kupili? No, meni se je to večkrat zgodilo. Določene razvite fotografije se še vedno shranjujejo v prvotnem paketku iz foto studia. 

Prišel je dan, ko se jih je veliko nabralo in nisem vedela, kaj naj z njimi. Ko sem si jih ogledovala, nekako niso imele ne repa ne glave. Kako naj jih logično umestim v album, če niso enakih velikosti  in kvalitet? In sem se odločila, da jih sploh ne bom urejala. Ustvarila bom album, kamor bom poleg fotografij shranila tudi spominke in besedila, ki jih bom na poseben način ovekovečila in shranila. Naj bo ta album nekaj posebnega, neurejenega. Naj je to eden izmed tistih, s katerim se poigram do skrajnih meja, kjer se moja domišljija lahko prebudi. Brez vsakršnih pravil! Tako je nastala spodnja knjižica, Najina pravljica, ki mi je resnično zelo pri srcu. 


Uporabila sem star dedkov učbenik, preko katerega sem lepila vse, kar je bilo uporabno, mi je nekaj pomenilo in je prispevalo k želenemu zgledu. Knjižica najinih spominov vsebuje najine misli, sporočilca drug drugemu, potepanja in anekdote.


Ko je razvitih slik zmanjkalo, sem uporabila stari, dobri in nadvse uporaben tiskalnik, ki je uokviril trenutke, ki po vsej verjetnosti drugače nikoli ne bi bili. Vsaj na papirju ne. Tako sem se zavedla, da so fotografije, ki nastanejo tako zelo spontano, nekaj posebnega. S sprintanimi fotografijami sem se poigrala, jih prebarvala ...


To je nekaj utrinkov iz Najine pravljice, ki se piše že nekaj let. Zakaj ne bi še vi v svojo zgodbo povabili pravljična bitja, se z njimi poveselili in skupaj zaživeli v harmoniji življenja?

ponedeljek, 30. november 2015

Ko malček pokuka na svet

Ko se novo bitjece rodi, si očka in mamica zaželita zdravja in ponoči spanja. Novopečena družinica na svoj poštni naslov prejme veliko čestitk. Ena izmed njih je prejela slednjo.

nedelja, 29. november 2015

Rokovnik s preobleko

Ko je mojemu popisanemu rokovniku potekel rok uporabe, sem se lotila izdelave novega. Izmed ostankov blaga sem si izbrala moževe kavbojke in moje premajhne volnene hlače, katere so se skrčile s pranjem. Z namenom sem uporabila zgornji del hlač, saj je po navadi le ta manj uporaben za ustvarjanje. Poleg tega je žep hlač uporaben za shranjevanje npr. svinčnikov. 

Volnene hlače sem uporabila za rokovnik, ki je imel neprivlačne stranice. Dodala sem še nekaj okraskov in tako je nastal privlačen zvezek za samostojno učenje nemščine z namenom, da ga bom čim večkrat vzela v roke. 

Stranice stare knjige sem oblepila s kavbojkami, znotraj naredila žepek, kakršnega imajo ovitki za zvezke. Dodala kupljen zvezek, ki sem ga razdelila na poglavja, stiskala koledar po mesecih in s sponkami, na katere sem prilepila gumbke, označila pomembnejše strani. Na vrh sem dodala še medaljon in ga tako pripravila na nove podvige.


In še rokovnik od znotraj.


Prijetno ustvarjanje vam želim in obilo nedeljskih užitkov.

petek, 27. november 2015

Poročna romantika

Resnično sem se navdušila nad idejo poročne dekoracije, da lahko narediš iz prtičkov bunke (pom pom), rozete in rožice. Vendar ko pričneš z delom, ga kar ni in ni konec. Saj jih potrebuješ kar veliko za pravi učinek. Zavihala sem rokave in pričela veselo z delom. 

Rozete sem uporabila kot dekoracijo na stolih, bunke so visele tu in tam, rožice in metuljčke sem uporabila med drugim za namizno dekoracijo. V cvetlični lonec sem dala mivko in veje, na veje pa prilepila večje število rožic iz prtičkov in metuljčkov, katere sem naredila z luknjačem.

Kako sem naredila bunke iz prtičkov? 
  1. Kupila sem kvalitetnejše gostilniške prtičke v šampanjec, sivkini in vijolični barvi.
  2. Prtiček v celoti zložiš v harmoniko.
  3. V ovalni obliki sem obrezala vrhove.
  4. Na sredini zloženega prtička privežeš daljši trak.
  5. Nato moraš sloje prtička razpirati toliko časa, da oblikuješ kroglo, bunko. Mnogo lepši nastanejo, če se uporablja kvalitetnejši in trši papir. Je pa res, da če je papir mehkejši, da jo hitreje narediš. V mojem primeru so morali ostani lepi vse do poročnega dne. Ko jih imaš petdeset ali pa še več, nastane problem, kako jih shraniti, da se ne poškodujejo. Takrat sem spoznala, da se je splačalo odšteti več denarja za boljše prtičke. 
  6. Če bunka sprva ni pravilne oblike, jo moraš obrezati.
Kako sem naredila rozete?
  1. Prve štiri točke so enake kot pri bunki, le da rozete ne razpreš, vendar oba konca zlepiš. Pri delu je bila nepogrešljiva pištola Hot pistol. Včasih sem si z njo pomagala, da sem bunko lepše oblikovala in je ostala ves čas enaka. Sredino rozete sem okrasila z dodatnim okraskom. 
Kako sem naredila rožice?
Enako kot bunke le, da se oblikuje samo eno stran, druga ostane ravna. 

Več o tem, kako se lotiti dela na spodnji povezavi:

četrtek, 26. november 2015

A b c d

Naj objavim še nekaj aktualnega. Trudim se, da večino besedila na voščilnice napišem z lastno pisavo. Ne gre vedno gladko, lahko se zmotiš, preprosto ti ni všeč in še kakšen razlog bi se našel. Na voščilnice se včasih trudim pisati s tušem, vendar se lahko zgodi, da ti uniči celotno podobo, ker se pojavi večja packa. Jej, pa že čisto pri koncu si!

Včeraj sva odšla na popoldanski sprehod po mestnih ulicah. Napadla naju je sladkorna lakota. Ali jo potešiva ali ne? Utrip mesta že bije decembrsko. Vonj po nekaterih dobrotah, te kar premami. Čeprav se mi zdi vse skupaj res malce prezgodaj. Če živiš v osrčju mesta, se moraš, če hočeš ali ne, s tem sprijazniti. Pot naju je zaradi radovednosti in želje po sladkem vodila v eno izmed trgovin. Med izbiranjem in ogledovanjem naletim na nekaj, kar za vse nas ustvarjalce vsekakor spada na seznam "Moraš imeti". 

To je kaligrafsko nalivno pero. Morda sem hecna, ker sem tako otročje navdušena nad to pridobitvijo. Ampak tvojo pisavo v trenutku tako polepša, da ti res mora biti všeč. Torej nič več pack in zmrdovanja nad svojim lepopisjem. Juhu!


Vsekakor vam želim lep dan, naj bo uspešen in malo tudi smešen. Snežinke so pri meni že pojenjale, so se pokazale zgolj zato, da ne bomo na njih pozabili. Za vikend bo čas za polet v kraje z zimsko idilo.

sreda, 25. november 2015

Lesena blazinica za poročne prstane

Poročna prstana sta skorajda obvezni element vsake poroke. Ponazarjata ljubezen, pripadnost in zvestobo. Ko sem se pripravljala na poroko, sem prebrala, da ga nosimo na prstancu, ker ima žilo, ki je neposredno povezana s srcem in ker naj bi preprečil pobeg duha iz telesa. Ha, morda se tega bojim in ga zato nikoli ne snamem.

Posebej za ta veseli dan sem iz lesa izdelala nekakšno blazinico, ki jo je brat ponosno in skrbno nosil. 


Kako sem to naredila?
  1. Les sem najprej skrbno pobrusila, da je bilo gladko.
  2. Izdolbla luknji za prstana. 
  3. Najprej s svinčnikom, nato z črnim alkoholnim flomastrom narisala podobo ženina in neveste. 
  4. Pobarvala z vodenimi barvicami.
  5. Nanesla zaščitni lak na smolnati osnovi, da se slika ni razmazala.
Pri četrti fotografiji sem se dela lotila malce drugače. Najprej pobrusila, nato s spajkalnikom (saj strojčka za vžiganje v les nimam) oblikovala napis. Na koncu dodala še trak, s katerim se priveže prstana.

Srečno vsem poročenim, koruznikom, zadovoljno samskim in metuljčkasto zaljubljanje ljubezni željnim. 

Vzglavniki za otroške glave

Verjetno ima vsak dom, v katerem živijo tudi otroci, mali živalski vrt majhnih ali celo malo večjih plišastih živali. Vendar otroci imajo najraje tisto eno in edino, ki jo komaj na skrivaj naročimo na nego v pralnem stroju. 

Ker sama nisem najbolj pristaš polic polnih plišastih igrač, okrasne vzglavnike pa naravnost obožujem, sem to dvoje raje združila in nastale so privlačne blazine za otroško sobo. Naj ima tudi otrok sobo s stilom, kjer domišljija in barve zaživijo. 


Pri pohištvu nadvse ljubim belo barvo. Vsak kos pohištva mi je mnogo bolj privlačen, če je belo obarvan. Mmmmm, da ne omenjam starih kosov pohištva, ki jih oživimo, ko jih na novo prebarvamo. Vendar o tem kdaj drugič. Če si že drugje ne dopustimo, naj bo vsaj otroška soba barvita, eklektična (združuje različne stile oz. malo tega, malo onega) in delno razmetana.

torek, 24. november 2015

Svečke iz lesa

Verjetno se vsi zelo dobro spomnite žleda februarja leta 2014, ki je napravil toliko škode. Tudi sama sem bila udeležena pri čiščenju v gozdu. Med samim čiščenjem mi je prišlo na misel, da bi lahko veje namesto v kaminu uporabila tudi za kaj drugega. 
Tako je v kopalnici nastalo držalo za brisačo in toaletni papir, pol kubika stojal za svečke takšnih in drugačnih in nekaj, kar si vsekakor zasluži samostojno objavo.


Top model

Če se veliko družiš z otroki, se marsikaj tudi tebe naleze. In to ne le bacili. Top model pobarvanke so vsekakor tudi mene navdušile. In tako sem bila za nekaj časa zopet za svojo ustvarjalno mizo. 

Super ideja tudi za darilo kot osnova za voščilnico.

Doma narejena sivkina mila

Za vse tiste, ki radi ustvarjate in ste načrtovali poroko, so vas verjetno kar prsti zasrbeli. No, vsaj meni se je to zgodilo. Že ob prvem navdušenju so mi misli hitro zbežale k vsem idejam, ki jih želim uresničit. Vendarle sem morala malo zadihati, saj sem hitro spoznala, da vsega vendarle ne bom mogla uresničit. Tovrstna priprava terja svoj čas, ampak saj do usodnega dne smo itak na dvojni dozi energije. Ker sva z možem imela omejen poročni proračun, sva hitro spoznala, da je vendarle koristno, da se določenih stvari lotiva sama. 

In sem hitro vzela zvezek pod roke, v katerega sem vse zapisovala. Od skic, idej, fotografij, "to do" seznamov, do končne izvedbe. Če si zadaš, da boš večino stvari izpeljal sam, je to zelo dobrodošlo. 

Ena izmed želja, čeprav ne ravno prva, je bila narediti darilca za goste. Želela sva nekaj, kar bo vsakomur prav prišlo in ne nekaj za prah lovit. Ker je bila poroka v kombinaciji barv: bež, sivka in kanček temno vijolične, so bila sivkina mila in vrečke s sivko logična izbira. Tudi vrečke za sivko sem sama sešila. Vsekakor drži, da sva tisto leto vso sivko pri sorodnikih porabila. Še dobro, da je imajo veliko. Več o poročni dekoraciji sledi v nadaljevanju. 


ponedeljek, 23. november 2015

Šiviljska lutka

Zadnja leta me je velikokrat zamikalo, da bi imela svoj šivalni stroj in si tako nemalokrat olajšala delo. Ko se mi je naposled le uresničila želja, se mi je odprl nov svet. 
Obiskala sem tečaj šivanja (začetni in nadaljevalni) in se hitro lotila dela. Na tečaju sem se naučila, kako si oblačila izdelati od samega začetka. Sedaj šivalni stroj, znanje in svojo iznajdljivost večinoma uporabljam za prikrojevanje oblačil. Zelo hitro sem ugotovila, da bi mi delo zelo olajšala šiviljska lutka, ki bi se namesto mene oblačila in slačila. 

Kaj sem za delo potrebovala?
Stojalo za oblačila, zelo močan lepilni trak (Duck tape), polnilo dveh vzglavnikov, majica, blago za prevleko, karton, škarje, šivalni stroj.

Kako sem to naredila?
  1. Oblekla sem daljšo majico z ovratnikom, katere mi ni bilo škoda.
  2. Svojega moža sem prosila, da me preko majice od vratu preko bokov v celoti prelepi z lepilnim trakom. Ko sem bila v celoti prelepljena, se na hrbtu po sredini prereže (majico in lepilni trak).
  3. Nato prelepiš vse luknje (vrat, roke, hrbet) razen spodaj pustiš odprto. Skozi odprtino lutko napolniš s polnilom in jo zapreš s kartonom. V karton izrežeš luknjo skozi katero gre stojalo za oblačila, kateremu odstraniš zgornji del za obešanje.
  4. Vse kar moraš sedaj še narediti je, da izbereš blago in ji narediš obleko.

petek, 20. november 2015

Dekoracija mini prenosnika

Ko je mojega malo večjega prijatelja zamenjal manjši, priročnejši in preprosto prikupnejši, sem zelo hitro razmišljala o njegovi obleki. Če se le da, svojim stvarem rada dodam osebno noto in jo tako naredim unikatno. 


 Kako sem to naredila? 
  1. Za računalnik sem najprej preko eBay-a naročila moder ovitek. 
  2. Na zgornjo stran sem najprej z mekolom nalepila čipko stare zavese.
  3. Ker mi nastalo ni bilo dovolj všeč, sem dodala še iz jeansa narezane kvadratke in polovico žepka kavbojk, v katerem je krpica za čiščenje ekrana. Robove kvadratkov iz jeansa nisem posebej robila, saj mi je všeč, ker se sčasoma malo razcefrajo. Ker ima računalnik tudi funkcijo tablice, je ovitek temu prilagojen, zato ima na vrhnji strani zatič. S kvadratki sem ga uspešno prikrila, a ohranila, da lahko služi kot stojalo.
  4. Na koncu sem okrasila še z medaljonom in lesenima ptičkama.

Razglednice za moje najmlajše

Spodnje razglednice so nastale kot odgovor na pisma otrok, ki sem jih prejela ob koncu šolskega leta. 


Ljubezen v krošnji

Voščilnic in čestitk sem naredila že veliko. Tudi če me še tako čas preganja, stvar poenostavim, saj se rada potrudim in naredim sama. 

Spodnja je nastala kot poročna čestitka prijateljici iz Madžarske, ki je študirala v Nemčiji. Izbrala sem stran iz nemške knjige in čez njo narisala drevo. 

Zelo rada uporabljam art journal tehniko, kar v grobem pomeni, da dodajaš eno na drugo. Zgornjo čestitko sem znotraj še malce dodelala. Žal nimam slike. Stran iz knjige sem rahlo obarvala, da sem ustvarila nekakšen vodni žig oz. da je besedilo izgubilo ostrino. Povrhu še nekaj malega narisala in napisala. Bom še več o art journalu prikazala v eni izmed naslednjih objav.

četrtek, 19. november 2015

Dobrodošli na mojem blogu!

Lep pozdrav vsem, ki vas je kakorkoli zaneslo na moj blog, v moj mali ustvarjalni svet. Upam, da se še kdaj srečamo. 

Že mesece se odločam in na nek način pripravljam, da svoja ustvarjanja in ideje delim z vami.  V vseh teh letih se mi jih je res veliko nabralo, saj vedno znova iščem priložnost, da nekaj ustvarjam. Če že ne zares, vsaj v svoji glavi. Fascinira me pravzaprav vse tisto, kar lahko narediš sam. Zato se moja ustvarjalnost sproti razvija in dopolnjuje. Odvisna je od okoliščin, v katerih se znajdem.

Ko sem zbrala voljo in pogum, da naredim ta korak, sem spoznala, da to vendarle ni tako enostavno. Po obširni raziskavi ostalih blogerjev sedaj vem, da jih je toliko, kolikor je različnih ljudi. Biti poseben izmed toliko posebnih?!? To ni lahko. Kot ni lahko sebe na razgovoru za službo dobro predstaviti v okviru tistega, kar v resnici si. Če upoštevamo še vso tremo, željo po uspehu, svoje pomanjkljivosti in pomanjkanje izkušenj. Odsevati svojo dušo, misli in povrhu se še z zunanjo podobo izpostaviti. Najbolj zanimivi so tisti, ki se predstavijo v celoti. Tako zadostiš svoji radovednosti. Priznam, da sama še nimam toliko poguma, da bi to storila. Nas Slovence tovrstna sramežljivost zaznamuje kot narod? Ostati moramo zvesti sebi, vztrajati in nikakor obupati. Vsi tisti, ki tega koraka še niste storili in dvomite, le pogumno, saj lahko nekaj lepega in izvirnega prispevate v naš mali svet. 

Lepo vabljeni k spremljavi mojega bloga. Vesela bom vaših komentarjev.

Bodite v cvetju!
Vaša Nincidavinci