Pretekle dni sem preživela v idilični hišici na Pokljuki. No, pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela poleg sebe dve štirinožni prijateljici. Toliko za občutek varnosti, saj je ena kosmatinka bolj nevarna od druge. Vendar se ne morem odločiti, katera je to. Saj razumete mojo dilemo, kajne?
Ker je bilo za varnost dan in noč poskrbljeno, smo potrebovali le še lepo vreme, ki je bilo pretekle dni še najmanj č u d o v i t o. Nekako se tam gori v gorah čas ustavi. Spokojna tišina in blažen mir se milo posedeta v dušo. Še pa še paše in še pa še bi.
Pasje veselje je v snežnem gorskem raju neizmerno. Valjanje v snegu, lovljenje vedno hitrejše veverice, zajca in ostalih nevidnih reči, prežanje na nepridiprave, nedolžno pogledovanje, tekmovanje in hkrati nerazdružljivo zavezništvo. Zabava za prisotne zagotovljena. Vsekakor te igrivost prevzame.
Sončni zahod je bil iz dneva v dan lepši. V blogerskem svetu sem še začetnik in moj fotografski pripomoček je le telefon in že star digitalni fotoaparat. Tako mi ni uspelo te lepote ujeti v objektiv. Ognjen sončni zahod in vonj po kokosu sta bila prepričljiva dokaza, da je Miklavž tik pred vrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar