četrtek, 17. december 2015

Ljubo doma, kdor ga ima

Če ne veste, kaj bi podarili paru, ki se je ravnokar vselil v skupno stanovanje, predlagam sledeče. Dom je tam, kjer je srce, srce pa ključ za rešitev vseh težav, kajne? Torej sta obešalnik in obeska za ključe primerno simbolično darilo. Imaš veliko možnosti, kako to narediš. Vsekakor lahko nastane luštno darilo za tiste, ki se prvič podajajo na samostojno pot. Tako bodo ključi vedno dosegljivi in se ne bodo izgubljali. 


Kako sem to naredila?
  1. Na leseno dobro pobrušeno desko sem izrezljala črke in podobe (lahko bi samo narisala, saj je bilo besedilo zelo težko lično izrezljati). 
  2. Majhen košček lesa sem oblikovala v obliko hiše in ga nato razpolovila.
  3. Pobarvala sem s tempera barvami.
  4. Prelakirala z lakom za les na smolnati osnovi.
  5. Privila kljukice in dodala obeska na vrvico.

petek, 11. december 2015

Praznični mesec

Naj v mesecu veselega pričakovanja tudi jaz postrežem z nečim predbožičnim. Tudi v najinem stanovanjcu je vzdušje pravo. Naj tudi v vaših vladajo harmonija, veselje in dobre vile. Kakršne koli že. V mleku bele, v pomarančah oranžne, v zarji zlate, v morju modre, v temi svetle, v srcu mile. Naj šibkejšim dajo novega upanja, močnejšim pa sočutja in radodarnosti. 


Ideja za označevanje božičnih daril (spodnja leva sličica): 
Za kartico sem uporabila rdeč papir, ki predstavlja Božička, črn trak za pas in tisti del pločevinke, s katerim ustvarimo magični zvok, ko pločevinko odpremo. Vsaj takšno je mnenje marsikaterega moškega, ko odpre mali sodček piva. Na zadnjo stran sem prilepila bel papir, na katerega sem napisala ime in kratko sporočilo. Božičkovo telo lahko oblikujete tudi trikotne oblike, dodate glavo, prave gumbe in še kaj, če vam domišljija zaigra. Naj se zbirateljska akcija prične in na zdravje vsem pločevinkopivcem! 

Naj vam bo december lep, čeprav je rad malo napet.

Iz gozda v moj domek

Zapisala sem, da si eden izmed "žled" projektov zasluži samostojno objavo. Spodnja težka mojstrovina nam je povzročala kar nekaj preglavic. Najprej sem morala svoje pomočnike aktivirati, če sem želela, da bo nastalo tisto, kar sem si zamislila. V družini imamo nekaj malega gozda, zato tudi motornih žag in varnih uporabnikov le teh ne manjka. Kajti če bi se dela lotila s svojo hobi žagico, ne bi daleč prišla.

Izbira drevesa prav tako ni bila enostavna. Eno je bilo s premajhnim, drugo prevelikim premerom, pri tretjem mi prerez ni bil všeč, četrto je strohnelo, peto bilo premokro ali kako drugače neustrezno. Ali pa je bila hlodovina tako hecno položena, da nisi mogel priti zraven. 

Ha, ko naposled le najdeš ustreznega, se prične zabava. Kako ga spraviti na ustrezno mesto, da se bo posušil in da ga imaš pri roki za nadaljnjo obdelavo. Kljub svoji zagretosti in optimizmu sem kmalu ugotovila, da vsi tisti iz gozda nekako odpadejo. Ne izhajam iz družine, katerih člani so Popaj, Hercules, Super- ali Spiderman, prav tako sama nimam sposobnosti premikati stvari s pomočjo misli. Kak star traktor bi se že našel, vendar dvomim, da bi prišel tja, kjer leži izbrano drevo. 

Naposled so mojo zagato rešili gasilci. Zelo blizu domače hiše so pripeljali hlodovino. Kako priročno. Prijazno so mi ta kos bukovine odstopili. Imela sem že nove ideje. Lahko bi naredila še kaj, morda nočno omarico, odlagalno mizico v kopalnici ali mizico v vrtu. A je ostalo le pri klubski mizici. Ne vem, kaj ima skupnega s klubom, prav mala mizica tudi ni. Naj povem, da sama je nikakor nisem mogla prekotaliti. Malo se mi je premaknila, več od tega ni šlo. Na začetku še posebej, ker je bila zaradi vlage težja. No, naj ostane to moja tolažba. Vendar sedaj stoji na svojem mestu po zaslugi močnejših rok in zelo nam je všeč. 

Podpira vse kar nanjo postaviš. Še tako naporen dan in kopica slabe volje je ne premakne. Pojedine takšne in drugačne ob njeni veličini izgubijo na kalorijah. Težkim nogam po celodnevnem potepanju hitro povrne lahkotnost. 

Ko se je hlod na zraku, zaščiten pred dežjem, dodobra posušil, je prišlo na vrsto brušenje. Tukaj si je potrebno vzeti čas, saj mora biti površina res gladka. Ko je preživel nekaj dni v stanovanju, je dobil še zaščitni lak in mojo piko na i, belo barvo. In dobila sem težko pričakovan kos pohištva. Všeč mi je, ker se je postaral in razpokal. Mimogrede, v Nemčiji sem v prestižni trgovini z notranjo opremo zasledila tovrstne mizice izredno visokih cen (okrog 800 eurov). Nič barvane, le gladko brušene. Zanima me, ali je v ceno vključena dostava.

Feng shui, kitajski način dojemanja narave, nas uči o sistemu petih elementov, ki poleg yinga in yanga tvorijo osnovo te starodavne veščine urejanja prostora. Eden izmed teh elementov je les. Zelo rada ga uporabljam. Hlodek mizica je moj najljubši predstavnik tega elementa v stanovanju. Kateri pa je vaš? 

petek, 04. december 2015

Pasja radost

Pretekle dni sem preživela v idilični hišici na Pokljuki. No, pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela poleg sebe dve štirinožni prijateljici. Toliko za občutek varnosti, saj je ena kosmatinka bolj nevarna od druge. Vendar se ne morem odločiti, katera je to. Saj razumete mojo dilemo, kajne? 

Ker je bilo za varnost dan in noč poskrbljeno, smo potrebovali le še lepo vreme, ki je bilo pretekle dni še najmanj č u d o v i t o. Nekako se tam gori v gorah čas ustavi. Spokojna tišina in blažen mir se milo posedeta v dušo. Še pa še paše in še pa še bi. 


Pasje veselje je v snežnem gorskem raju neizmerno. Valjanje v snegu, lovljenje vedno hitrejše veverice, zajca in ostalih nevidnih reči, prežanje na nepridiprave, nedolžno pogledovanje, tekmovanje in hkrati nerazdružljivo zavezništvo. Zabava za prisotne zagotovljena. Vsekakor te igrivost prevzame.

Sončni zahod je bil iz dneva v dan lepši. V blogerskem svetu sem še začetnik in moj fotografski pripomoček je le telefon in že star digitalni fotoaparat. Tako mi ni uspelo te lepote ujeti v objektiv. Ognjen sončni zahod in vonj po kokosu sta bila prepričljiva dokaza, da je Miklavž tik pred vrati.

torek, 01. december 2015

Najina pravljica

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste razvili preveč fotografij in le teh niste mogli spraviti v album, ki ste ga ravnokar kupili? No, meni se je to večkrat zgodilo. Določene razvite fotografije se še vedno shranjujejo v prvotnem paketku iz foto studia. 

Prišel je dan, ko se jih je veliko nabralo in nisem vedela, kaj naj z njimi. Ko sem si jih ogledovala, nekako niso imele ne repa ne glave. Kako naj jih logično umestim v album, če niso enakih velikosti  in kvalitet? In sem se odločila, da jih sploh ne bom urejala. Ustvarila bom album, kamor bom poleg fotografij shranila tudi spominke in besedila, ki jih bom na poseben način ovekovečila in shranila. Naj bo ta album nekaj posebnega, neurejenega. Naj je to eden izmed tistih, s katerim se poigram do skrajnih meja, kjer se moja domišljija lahko prebudi. Brez vsakršnih pravil! Tako je nastala spodnja knjižica, Najina pravljica, ki mi je resnično zelo pri srcu. 


Uporabila sem star dedkov učbenik, preko katerega sem lepila vse, kar je bilo uporabno, mi je nekaj pomenilo in je prispevalo k želenemu zgledu. Knjižica najinih spominov vsebuje najine misli, sporočilca drug drugemu, potepanja in anekdote.


Ko je razvitih slik zmanjkalo, sem uporabila stari, dobri in nadvse uporaben tiskalnik, ki je uokviril trenutke, ki po vsej verjetnosti drugače nikoli ne bi bili. Vsaj na papirju ne. Tako sem se zavedla, da so fotografije, ki nastanejo tako zelo spontano, nekaj posebnega. S sprintanimi fotografijami sem se poigrala, jih prebarvala ...


To je nekaj utrinkov iz Najine pravljice, ki se piše že nekaj let. Zakaj ne bi še vi v svojo zgodbo povabili pravljična bitja, se z njimi poveselili in skupaj zaživeli v harmoniji življenja?