Uhani z medaljonom

Medaljoni, tisti od naših babic, ali danes ustvarjeni, ki si želijo biti stari. Zelo so mi všeč. Elegantni in večni, s pridihom starinskega. Tokrat predstavljam uhane z majhnim medaljonom v črni barvi.

Klopca pod najinim soncem

Tole je eno izmed začetnih ustvarjanj iz lesa, ki je nastalo že pred leti. Vsekakor meni zelo ljubo in posebno. V spomin na vsa ustvarjanja, ki so že nastala in v spodbudo vsem tistim, ki še bodo, pišem tole objavo. 

Morda se bo slišalo malce hecno, vendar sem vesela in zadovoljna, ker mi v življenju ni bilo vse vedno dano na pladnju. Večkrat sem se morala znajti in si marsikaj izboriti. Res je, da sem kreativna po duši in so mi bila ročna dela že nekako položena v zibko. Vendar se mi zdi, da se je moja ustvarjalnost toliko bolj razcvetela, ker sem si določene stvari želela, vendar si jih nisem mogla privoščiti. Ker se jim vseeno nisem hotela odpovedati, sem se jih lotila izdelati sama. In ko sem enkrat spoznala čar izdelovanja lastnih izdelkov oz. obdelovati že obstoječe, ni bilo poti nazaj. 

Danes mnogo raje ustvarjam sama ali skupaj z Andrejem, kot da bi si podobno stvar kupila. Čeprav je kupljeno lahko veliko lepše, nekako nima duše, tiste osebne note, katera mi toliko pomeni. Če bi imela čas, prostor in vse potrebno orodje na voljo, bi se še več stvari lotila sama. 

Marsikaj me še privlači in kliče k ustvarjanju. Predvsem tisto, kar je tako ali drugače povezano z notranjim oblikovanjem. Vendar to bi pomenilo, da bi mi ustrezalo, večkrat se seliti in na novo urejati bivališče. Da bi lahko preizkusila vse tisto, kar si želim. 

Ampak življenje nas vodi po svoje in ima za nas že pripravljen načrt. Verjamem, da je ta načrt vedno povezan z našim notranjim glasom, vodstvom, željami. Svoboda je zelo zavajajoča. Je in jo ni. Ni naključij, so le vrata na ključ. In le ta odpiramo sami. Morda ni vedno videti, da je to tisto, kar si želimo, vendar nas vseeno vodi k izboljšanju, želenem. Odvisno seveda od tega, kakšna naravnanost je v nas samih. Vem, da si lahko izberemo delo, ki je ustvarjanje in tako postane ustvarjanje delo. Za ta dar, ki ga imam, sem neskončno hvaležna. Iz dneva v dan me razveseljuje in hrani.     

Najina klopca je nastala na današnji dan pred petimi leti. Z njo je bila sprejeta tudi odločitev, da si bova življenje skupaj ustvarjala in si delila orodje pri nastajanju le tega.

Nok nok, je kdo doma?

Zadnje čase me zelo navdihujejo hiške. Takšne in drugačne. Velike, male, najmanjše. Najbolj prikupne so mi male lesene, čeprav so tudi velike zidane zelo privlačne. Vendar sem predvsem lesene vpletla v svoja ustvarjanja, saj tiste velike zidane raje prepuščam profesionalcem. Sama jih le opazujem in potihoma občudujem. 

   

In še uganka za zaposlitev možgančkov Kdo ima ribo? Malo za hec ali kar zares, če se želite malo zaposliti ob skodelici kave, kot sem se jaz danes. Vem, da je že stara, vendar sem nanjo naletela prvič. In ker ravno ustreza današnji objavi, jo prilagam.

Imamo pet hiš, vsaka v drugi barvi. V vsaki hiši je oseba druge narodnosti. Teh pet lastnikov pije vsak svojo vrsto pijač, kadi svojo znamko cigaret in ima svojega hišnega ljubljenčka. Vsaka od lastnosti (narodnost, barva hiše, znamka cigaret, pijača in žival) se torej pojavi natanko enkrat.

1. Britanec živi v rdeči hiši.
2. Šved ima psa.
3. Danec pije čaj.
4. Zelena hiša je levo zraven bele hiše.
5. Lastnik zelene hiše pije kavo.
6. Lastnik ptiča kadi Pall Mall.
7. Lastnik rumene hiše kadi Dunhill.
8. Lastnik srednje hiše pije mleko.
9. Norvežan živi v prvi hiši.
10. Oseba, ki kadi Blend, živi zraven lastnika mačke.
11. Lastnik konja živi zraven kadilca znamke Dunhill.
12. Kadilec znamke Bluemaster pije pivo.
13. Nemec kadi Prince.
14. Norvežan živi zraven modre hiše.
15. Oseba, ki kadi Blend ima, soseda, ki pije vodo.

Torej, nok nok, kdo je doma v hiši, v kateri je riba?

Kdo ima ribo sem ugotovila, čeprav bolj Nemce povezujem s pivom kot Švede. Zaradi tega še nisem posebej brihtna. Vendar zase lahko povem, da mi je najpomembnejša voda, da z belo barvam pohištvo, z rdečo nohte, da ne kadim, ker raje lepše dišim in da bi ob hiši veliki zidani imela psa, ovčarja švicarja.

Alea iacta est!

Te znamenite besede je izrekla verjetno najbolj poznana oseba starega Rima, Gaj Julij Cezar. V prevodu pomeni Kocka je padla. Res je, da nisem prečkala Rubikona, kot tudi ne sprejela drzne odločitve, vendar je moja kocka padla med fotografije. Ker je bila premazana z mekolom, so se fotografije nanjo prilepile. In od tu naprej ni bilo več vrnitve. 

Predstavljam idejo, kako namesto klasičnega okvirja za slike, uporabiti kocko. Čeprav sta moji kocki dolgo časa ležali osamljeni in zapuščeni, vseeno ne pripadata rimski dobi. Ko sta se naveličali čakati, sta priklicali mojo pozornost in zelo enostavno in hitro postali dekorativni izdelek. Nobene posebne spretnosti nisem potrebovala, razen tega, da sem izbrala želene fotografije in jih z mekolom prilepila na kocko. Robove kocke sem pobrusila, saj mi je všeč, da delujeta dotrajani in uničeni. 

Želim vam, da v prihodnjih dneh sprejmete same dobre in uspešne odločitve. Lep pozdrav do prihodnjič.