Se vam je že kdaj zgodilo, da ste razvili preveč fotografij in le teh niste mogli spraviti v album, ki ste ga ravnokar kupili? No, meni se je to večkrat zgodilo. Določene razvite fotografije se še vedno shranjujejo v prvotnem paketku iz foto studia.
Prišel je dan, ko se jih je veliko nabralo in nisem vedela, kaj naj z njimi. Ko sem si jih ogledovala, nekako niso imele ne repa ne glave. Kako naj jih logično umestim v album, če niso enakih velikosti in kvalitet? In sem se odločila, da jih sploh ne bom urejala. Ustvarila bom album, kamor bom poleg fotografij shranila tudi spominke in besedila, ki jih bom na poseben način ovekovečila in shranila. Naj bo ta album nekaj posebnega, neurejenega. Naj je to eden izmed tistih, s katerim se poigram do skrajnih meja, kjer se moja domišljija lahko prebudi. Brez vsakršnih pravil! Tako je nastala spodnja knjižica, Najina pravljica, ki mi je resnično zelo pri srcu.
Uporabila sem star dedkov učbenik, preko katerega sem lepila vse, kar je bilo uporabno, mi je nekaj pomenilo in je prispevalo k želenemu zgledu. Knjižica najinih spominov vsebuje najine misli, sporočilca drug drugemu, potepanja in anekdote.
Ko je razvitih slik zmanjkalo, sem uporabila stari, dobri in nadvse uporaben tiskalnik, ki je uokviril trenutke, ki po vsej verjetnosti drugače nikoli ne bi bili. Vsaj na papirju ne. Tako sem se zavedla, da so fotografije, ki nastanejo tako zelo spontano, nekaj posebnega. S sprintanimi fotografijami sem se poigrala, jih prebarvala ...
To je nekaj utrinkov iz Najine pravljice, ki se piše že nekaj let. Zakaj ne bi še vi v svojo zgodbo povabili pravljična bitja, se z njimi poveselili in skupaj zaživeli v harmoniji življenja?
