Živa hiša

Hiša je živa, če v njej kdo prebiva –

mamica, očka, sestra in bratec,

majhen podstrešni škrateljček škratec,

pajek, medvedek in lokomotiva.

Rože, da zaljšajo hišno stopnišče,

muce, ki mucajo se čez dvorišče,

hišno drevo, da na njem gnezdi ptiček

in potka prek trat, kjer igra gosli čriček ...

Pa majhni niagarski slapovi,

kadar gre v hiši kdo na stranišče,

pa poštar, ki vsak dan hišo obišče

in že od daleč maha z naslovi.

Vešča, ki v hiši dobi prenočišče,

ko mižek Miž med igračkami v sobi

odpre pod noč sanjsko gledališče

in meseček hišo z zlatom obrobi ...
vir: Bina Š. Žmavc

Nekoč, enkrat, nekega dne, ko bom velika, najraje že včeraj, bom tudi jaz prebivala v njej in bo zaradi vsega, kar se bo znotraj in zunaj nje dogajalo, zelo živa. Do takrat pa se bom zadovoljila z ustvarjanjem takšnih in drugačnih lesenih.

Alea iacta est!

Te znamenite besede je izrekla verjetno najbolj poznana oseba starega Rima, Gaj Julij Cezar. V prevodu pomeni Kocka je padla. Res je, da nisem prečkala Rubikona, kot tudi ne sprejela drzne odločitve, vendar je moja kocka padla med fotografije. Ker je bila premazana z mekolom, so se fotografije nanjo prilepile. In od tu naprej ni bilo več vrnitve. 

Predstavljam idejo, kako namesto klasičnega okvirja za slike, uporabiti kocko. Čeprav sta moji kocki dolgo časa ležali osamljeni in zapuščeni, vseeno ne pripadata rimski dobi. Ko sta se naveličali čakati, sta priklicali mojo pozornost in zelo enostavno in hitro postali dekorativni izdelek. Nobene posebne spretnosti nisem potrebovala, razen tega, da sem izbrala želene fotografije in jih z mekolom prilepila na kocko. Robove kocke sem pobrusila, saj mi je všeč, da delujeta dotrajani in uničeni. 

Želim vam, da v prihodnjih dneh sprejmete same dobre in uspešne odločitve. Lep pozdrav do prihodnjič.

Vzglavniki za otroške glave

Verjetno ima vsak dom, v katerem živijo tudi otroci, mali živalski vrt majhnih ali celo malo večjih plišastih živali. Vendar otroci imajo najraje tisto eno in edino, ki jo komaj na skrivaj naročimo na nego v pralnem stroju. 

Ker sama nisem najbolj pristaš polic polnih plišastih igrač, okrasne vzglavnike pa naravnost obožujem, sem to dvoje raje združila in nastale so privlačne blazine za otroško sobo. Naj ima tudi otrok sobo s stilom, kjer domišljija in barve zaživijo. 

Pri pohištvu nadvse ljubim belo barvo. Vsak kos pohištva mi je mnogo bolj privlačen, če je belo obarvan. Mmmmm, da ne omenjam starih kosov pohištva, ki jih oživimo, ko jih na novo prebarvamo. Vendar o tem kdaj drugič. Če si že drugje ne dopustimo, naj bo vsaj otroška soba barvita, eklektična (združuje različne stile oz. malo tega, malo onega) in delno razmetana.