V tokratnem javljanju razkrivam tisti drugi del ustvarjanja iz naplavin, ki sem ga obljubila.
Tokrat lesa nisem nič barvala ali lakirala, ampak sem ga ohranila takšnega kot je. Zaželela sem si imeti kos nakita, ki je še bolj naraven od naravnega. Hotela sem doseči rustikalen izgled. Malce grob in predvsem preprost. In tako so nastali uhani in prstan, ki še vedno dišijo po morskih dogodivščinah.
In ker so te po navadi najbolj slane in barvite, sem se odločila, da naredim še ogrlico, ali raje kar dve, ki me bosta še intenzivneje povezali s spomini na morje. Želim si tovrstne povezave, saj se letos v morju še nisem kopala.
Vendar sem prepričana, da plavati še vedno znam. V preteklih dneh mi je celo uspelo odplavati predaleč stran od računalnika in bloga, zato ogrlici še nisem fotografirala. Bolj zavzeta sem le pri nošenju le teh.
Lep pozdrav do naslednjič
Ni komentarjev:
Objavite komentar