Živa hiša

Hiša je živa, če v njej kdo prebiva –

mamica, očka, sestra in bratec,

majhen podstrešni škrateljček škratec,

pajek, medvedek in lokomotiva.

Rože, da zaljšajo hišno stopnišče,

muce, ki mucajo se čez dvorišče,

hišno drevo, da na njem gnezdi ptiček

in potka prek trat, kjer igra gosli čriček ...

Pa majhni niagarski slapovi,

kadar gre v hiši kdo na stranišče,

pa poštar, ki vsak dan hišo obišče

in že od daleč maha z naslovi.

Vešča, ki v hiši dobi prenočišče,

ko mižek Miž med igračkami v sobi

odpre pod noč sanjsko gledališče

in meseček hišo z zlatom obrobi ...
vir: Bina Š. Žmavc

Nekoč, enkrat, nekega dne, ko bom velika, najraje že včeraj, bom tudi jaz prebivala v njej in bo zaradi vsega, kar se bo znotraj in zunaj nje dogajalo, zelo živa. Do takrat pa se bom zadovoljila z ustvarjanjem takšnih in drugačnih lesenih.