Moja kuharska bukva

Saj poznate pravljico Lonček, kuhaj! Verjetno si vsakdo marsikdaj zaželi, da bi bilo tako enostavno. Čeprav bi se sladke mlečne kaše, verjetno zelo hitro naveličali. Povsem druga zgodba bi bila, če bi lonček skuhal, kar bi si zaželeli. Na primer, da bi šel kar lepo po vrsti, recept za receptom, v naših kuharskih bukvah. Uf, to bi bilo fantastično! Ker pa ne živim v pravljici, vem, da se ne bo nič skuhalo samo od sebe. Kajti "nič" ni še nikoli nikogar nasitil. 

In ko smo že pri kaši, naj povem, da je Ninina sladica z naslovnice, prav tako kaša. In to res zelo dobra. Mmmm ... Lonček, kuhaj!

Lonček, stoj! Dober tek!

Pametna hiška

Hja, pametna ni zato, ker bi imela dovršen računalniški sistem upravljanja. V Živi hiši prebivajo tudi knjige. Sama imam knjige zelo rada. Marsikaj brez težav vržem stran, le knjig ne morem. Moja želja je imeti knjižno steno. Knjiga pri knjigi, od tal do stropa. Za mene je to najlepša dekoracija dnevne sobe, čeprav za marsikoga odvečna navlaka.

Belo pohištvo, obnovljen kavč in stoli iz sredine stoletja, pisane blazine, kristalni lestenec, kamin, kozarec rdečega vina, zanimiva knjiga v roki ...
Kar naenkrat pogled zbeži skozi okno, ter se ustavi na vrtu, ravno pokošenem in urejenem. V trenutku se zaveš, da je svet res lep in da imaš vse kar potrebuješ. Moj pogled skozi okno je zaenkrat še malo drugačen, občutki pa velikokrat podobni. Svet je "lahko" čudovit, če ga želimo takšnega videti. Čeprav nimamo vedno tistega, kar si želimo, imamo vedno vse, kar potrebujemo.

In kakšen je pri vas pogled skozi okno?

Nakit hiška

Ker obožujem velike in glamurozne prstane, zadnje čase pa tudi hiške, je bila vsekakor logična odločitev, da si enega naredim. In pri enem se nikoli ne ustavi, kadar gre za ustvarjanje. Naredila sem mu brata za okoli vratu.

Živa hiša

Hiša je živa, če v njej kdo prebiva –

mamica, očka, sestra in bratec,

majhen podstrešni škrateljček škratec,

pajek, medvedek in lokomotiva.

Rože, da zaljšajo hišno stopnišče,

muce, ki mucajo se čez dvorišče,

hišno drevo, da na njem gnezdi ptiček

in potka prek trat, kjer igra gosli čriček ...

Pa majhni niagarski slapovi,

kadar gre v hiši kdo na stranišče,

pa poštar, ki vsak dan hišo obišče

in že od daleč maha z naslovi.

Vešča, ki v hiši dobi prenočišče,

ko mižek Miž med igračkami v sobi

odpre pod noč sanjsko gledališče

in meseček hišo z zlatom obrobi ...
vir: Bina Š. Žmavc

Nekoč, enkrat, nekega dne, ko bom velika, najraje že včeraj, bom tudi jaz prebivala v njej in bo zaradi vsega, kar se bo znotraj in zunaj nje dogajalo, zelo živa. Do takrat pa se bom zadovoljila z ustvarjanjem takšnih in drugačnih lesenih.

Podstavki iz oljke

Da najini mizi ne bo več vroče, sem ustvarila podstavke iz oljčne veje. Staro oljčno vejo sem z Andrejevo pomočjo narezala na rezine in se potrudila, da so čim bolj ravno odrezane. To je od naju zahtevalo malce več truda in sva jih zato morala dlje obdelovati na brusilnem stroju. Vendar se je trud izplačal, saj sva na koncu dobila podstavke, ki so nama zelo ljubi. Zdi se nama, da lepo zaokrožijo podobo rdečih pikčastih posodic. Podstavki niso nič lakirani, le z oljčnim oljem premazani. Olje je le še dodatno lepo poudarilo letnice.

Tam, kjer je bila veja najširša, nama je uspelo dobiti zelo zanimiv in malo večji podstavek, ki ga sedaj uporabljava za posodo. 

Uf, oljčen les je res lep. Oljka je verjetno res največkrat omenjeno drevo v zgodovini. Za njen izjemen pomen se gre zahvaliti starim Grkom, ki so jo skoraj po božje častili. Sekanje oljčnega drevesa je bilo poleg umora največji zločin, ki se je kaznoval s smrtno kaznijo. 

Res je, da je danes ne častimo več tako kot so jo nekoč. Nedvomno ostaja kraljica med drevesi, kljub temu, da sama krone ni sprejela. Istrska legenda pravi, da so se nekega dne zbrala vsa drevesa, da bi določila svojega kralja. Skupno so izbrala oljko, ki te časti ni sprejela. Razložila jim je, da je njeno poslanstvo preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem. Skrivnost istrske belice, da tako bogato rojeva še danes, se torej skriva v tej legendi. 

Vsekakor tudi ne gre zanemariti njenega pomena v zdravi prehrani. Sonce, kamen, voda, tišina in mir so elementi oljčnega olja. Grški pesnik Homer je oljčno olje poimenoval "tekoče zlato", dano od Bogov. Kar še dodatno potrdi dejstvo, kako zelo so jo Grki častili.

Naj bo oljčno ali olivno olje, sama ga te dni obožujem prelitega čez paradižnik, mocarelo in baziliko. Dober tek tudi vam!

Morje na dlani

V tokratnem javljanju razkrivam tisti drugi del ustvarjanja iz naplavin, ki sem ga obljubila. 

Tokrat lesa nisem nič barvala ali lakirala, ampak sem ga ohranila takšnega kot je. Zaželela sem si imeti kos nakita, ki je še bolj naraven od naravnega. Hotela sem doseči rustikalen izgled. Malce grob in predvsem preprost. In tako so nastali uhani in prstan, ki še vedno dišijo po morskih dogodivščinah.

In ker so te po navadi najbolj slane in barvite, sem se odločila, da naredim še ogrlico, ali raje kar dve, ki me bosta še intenzivneje povezali s spomini na morje. Želim si tovrstne povezave, saj se letos v morju še nisem kopala. 

Vendar sem prepričana, da plavati še vedno znam. V preteklih dneh mi je celo uspelo odplavati predaleč stran od računalnika in bloga, zato ogrlici še nisem fotografirala. Bolj zavzeta sem le pri nošenju le teh.

Lep pozdrav do naslednjič

Uhani z medaljonom

Medaljoni, tisti od naših babic, ali danes ustvarjeni, ki si želijo biti stari. Zelo so mi všeč. Elegantni in večni, s pridihom starinskega. Tokrat predstavljam uhane z majhnim medaljonom v črni barvi.

Klopca pod najinim soncem

Tole je eno izmed začetnih ustvarjanj iz lesa, ki je nastalo že pred leti. Vsekakor meni zelo ljubo in posebno. V spomin na vsa ustvarjanja, ki so že nastala in v spodbudo vsem tistim, ki še bodo, pišem tole objavo. 

Morda se bo slišalo malce hecno, vendar sem vesela in zadovoljna, ker mi v življenju ni bilo vse vedno dano na pladnju. Večkrat sem se morala znajti in si marsikaj izboriti. Res je, da sem kreativna po duši in so mi bila ročna dela že nekako položena v zibko. Vendar se mi zdi, da se je moja ustvarjalnost toliko bolj razcvetela, ker sem si določene stvari želela, vendar si jih nisem mogla privoščiti. Ker se jim vseeno nisem hotela odpovedati, sem se jih lotila izdelati sama. In ko sem enkrat spoznala čar izdelovanja lastnih izdelkov oz. obdelovati že obstoječe, ni bilo poti nazaj. 

Danes mnogo raje ustvarjam sama ali skupaj z Andrejem, kot da bi si podobno stvar kupila. Čeprav je kupljeno lahko veliko lepše, nekako nima duše, tiste osebne note, katera mi toliko pomeni. Če bi imela čas, prostor in vse potrebno orodje na voljo, bi se še več stvari lotila sama. 

Marsikaj me še privlači in kliče k ustvarjanju. Predvsem tisto, kar je tako ali drugače povezano z notranjim oblikovanjem. Vendar to bi pomenilo, da bi mi ustrezalo, večkrat se seliti in na novo urejati bivališče. Da bi lahko preizkusila vse tisto, kar si želim. 

Ampak življenje nas vodi po svoje in ima za nas že pripravljen načrt. Verjamem, da je ta načrt vedno povezan z našim notranjim glasom, vodstvom, željami. Svoboda je zelo zavajajoča. Je in jo ni. Ni naključij, so le vrata na ključ. In le ta odpiramo sami. Morda ni vedno videti, da je to tisto, kar si želimo, vendar nas vseeno vodi k izboljšanju, želenem. Odvisno seveda od tega, kakšna naravnanost je v nas samih. Vem, da si lahko izberemo delo, ki je ustvarjanje in tako postane ustvarjanje delo. Za ta dar, ki ga imam, sem neskončno hvaležna. Iz dneva v dan me razveseljuje in hrani.     

Najina klopca je nastala na današnji dan pred petimi leti. Z njo je bila sprejeta tudi odločitev, da si bova življenje skupaj ustvarjala in si delila orodje pri nastajanju le tega.

Nok nok, je kdo doma?

Zadnje čase me zelo navdihujejo hiške. Takšne in drugačne. Velike, male, najmanjše. Najbolj prikupne so mi male lesene, čeprav so tudi velike zidane zelo privlačne. Vendar sem predvsem lesene vpletla v svoja ustvarjanja, saj tiste velike zidane raje prepuščam profesionalcem. Sama jih le opazujem in potihoma občudujem. 

   

In še uganka za zaposlitev možgančkov Kdo ima ribo? Malo za hec ali kar zares, če se želite malo zaposliti ob skodelici kave, kot sem se jaz danes. Vem, da je že stara, vendar sem nanjo naletela prvič. In ker ravno ustreza današnji objavi, jo prilagam.

Imamo pet hiš, vsaka v drugi barvi. V vsaki hiši je oseba druge narodnosti. Teh pet lastnikov pije vsak svojo vrsto pijač, kadi svojo znamko cigaret in ima svojega hišnega ljubljenčka. Vsaka od lastnosti (narodnost, barva hiše, znamka cigaret, pijača in žival) se torej pojavi natanko enkrat.

1. Britanec živi v rdeči hiši.
2. Šved ima psa.
3. Danec pije čaj.
4. Zelena hiša je levo zraven bele hiše.
5. Lastnik zelene hiše pije kavo.
6. Lastnik ptiča kadi Pall Mall.
7. Lastnik rumene hiše kadi Dunhill.
8. Lastnik srednje hiše pije mleko.
9. Norvežan živi v prvi hiši.
10. Oseba, ki kadi Blend, živi zraven lastnika mačke.
11. Lastnik konja živi zraven kadilca znamke Dunhill.
12. Kadilec znamke Bluemaster pije pivo.
13. Nemec kadi Prince.
14. Norvežan živi zraven modre hiše.
15. Oseba, ki kadi Blend ima, soseda, ki pije vodo.

Torej, nok nok, kdo je doma v hiši, v kateri je riba?

Kdo ima ribo sem ugotovila, čeprav bolj Nemce povezujem s pivom kot Švede. Zaradi tega še nisem posebej brihtna. Vendar zase lahko povem, da mi je najpomembnejša voda, da z belo barvam pohištvo, z rdečo nohte, da ne kadim, ker raje lepše dišim in da bi ob hiši veliki zidani imela psa, ovčarja švicarja.

Alea iacta est!

Te znamenite besede je izrekla verjetno najbolj poznana oseba starega Rima, Gaj Julij Cezar. V prevodu pomeni Kocka je padla. Res je, da nisem prečkala Rubikona, kot tudi ne sprejela drzne odločitve, vendar je moja kocka padla med fotografije. Ker je bila premazana z mekolom, so se fotografije nanjo prilepile. In od tu naprej ni bilo več vrnitve. 

Predstavljam idejo, kako namesto klasičnega okvirja za slike, uporabiti kocko. Čeprav sta moji kocki dolgo časa ležali osamljeni in zapuščeni, vseeno ne pripadata rimski dobi. Ko sta se naveličali čakati, sta priklicali mojo pozornost in zelo enostavno in hitro postali dekorativni izdelek. Nobene posebne spretnosti nisem potrebovala, razen tega, da sem izbrala želene fotografije in jih z mekolom prilepila na kocko. Robove kocke sem pobrusila, saj mi je všeč, da delujeta dotrajani in uničeni. 

Želim vam, da v prihodnjih dneh sprejmete same dobre in uspešne odločitve. Lep pozdrav do prihodnjič.

Na roki nosim prstan zlat

V preteklih deževnih dneh so bili vsi pogoji idealni za ustvarjanje. Deževen dan, ki je sledil deževnemu, res ni bil ugoden za preživljanje časa v naravi, vendar odličen za zaposlitev ustvarjalnih dušic. No, vsaj pri meni je bilo tako. V tem času sem ustvarila, kar nekaj lesenega nakita. Vse skupaj je nastajalo eno za drugim. 

Ko mi je mož iz podstrehe prinesel polno škatlo hobi barv, ki jih je uporabljal za barvanje modelčkov, se mi je odprl nov svet. Ko sva jih po več letih neuporabe preizkusila, sem z navdušenjem ugotovila, da se jih je večina ohranila in se niso posušile. Juhu! Večina barv je sicer v rjavih in zelenih odtenkih, saj so bile namenjene barvanju vojaških modelčkov, predvsem letal. Med njimi sem našla biserčke v zlati, srebrni in bronasti barvi. Kar dopušča mnogo možnosti kombiniranja barv za nakit. Za svoj nakit sem uporabila les, ki sem ga žagala in brusila, dokler ni bil pripravljen na lepljenje, barvanje, oljenje. Prvi izmed izdelkov, ki je nastal, je prstan. 

Za dežjem vedno lepše sonce sije. Upam, da za letošnje poletje lahko škornje pospravim, kar ne pomeni, da sem tudi ustvarjati prenehala. Kaj vse sem naredila, vsekakor objavim.

Ko po kavi zadiši

lepši se mi v nedeljo dan zazdi. Zanimivo mi je, da sem to napisala, saj do nedavnega kave sploh nisem pila oz. le ob redkih priložnostih. Od nekdaj mi je všeč njen vonj. Nekaj magičnega je bilo v tem, ko sem opazovala odrasle, kako so zjutraj ali po kosilu pili ta dišeč napitek. Bilo mi je všeč. Kot da so se ob kavi sprostili in umirili. Po navadi je bil to čas prijetnih pogovorov in trenutek za pomembnejše novice. Še danes ne vem, zakaj tako deluje na ljudi.

 

Naj zaupam svoj recept za pripravo, ki mi je zelo všeč. Če že vsak dan ne pijem kave, jo ob vikendih z veseljem. V vodo stresem klinčke, cimet in kardamom. Malo pokuham, nato dodam kavo, malo riževega ali ovsenega napitka in gremo se sladkat, čeprav pijem grenko. Ko sem še posebej dobre volje, spenim mleko in potresem kakav. Zgleda, da je bilo zame danes res dobro jutro. Če pa želim biti malce bolj pikantna, ji dodam čili ali piment. Poskusite, morda vam bo celo všeč! 

Želim vam lep zaključek starega tedna in uspešen začetek novega. Se tipkamo.

Ko po morju zadiši

ustvarijo se lepe stvari.

Prejšnji mesec sva preživela zelo prijetne počitnice na otoku Kaprije v Dalmaciji. Otok leži nasproti Šibenika, slabo uro plovbe stran. Resnično me je navdušilo, saj otok ni dostopen z avtomobili. Potovala sva skupaj s prijateljico, katere starši imajo na Kaprijah vikend. Ravno zaradi tega sva lahko dodobra spoznala, kako je tam bivati oz. kako si bivališče sploh ustvariti. Ljudje so zelo povezani in se poznajo med seboj. Občutek dobiš, kot da so ostali nekako ujeti v preteklosti stran od sodobnega sveta. Stran od stresa, trgovin, prometa, hrupa, množice. Človek kar nekako globlje diha, si odpočije. Vse je tako preprosto, skromno, naravno. Vendar imaš vse in še več od tistega, kar potrebuješ. Kajti v resnici ljudje potrebujemo zelo malo. Preostalo, kar nas večina v današnjem svetu ima, je pravzaprav že luksuz. Navajeni smo, da so nam stvari dane na dosegu roke, da so le korak stran. 

Globok poklon in veliko spoštovanje vsem, ki se odločijo za nakup in obnovo hiše (vikenda) na takšnih še precej neokrnjenih otokih. Povrhu pa, da stanujejo 5 ali več ur vožnje stran. Pomislite, da čisto vsako stvar, ki jo potrebuješ, moraš na otok dostaviti. Kar nikakor ni enostavno. Predstavlja zahteven logistični postopek. Da sploh ne govorim o transportu gradbenega materiala, pohištva itd. Zaradi turistične sezone mora obnova preko poletja počivati. Takrat opazimo veliko jaht in jadrnic, saj je otok privlačen za navtične navdušence.  

Naše popotovanje iz Slovenije smo si pri Šibeniku popestrili z obiskom Nacionalnega parka reke Krke. Zaradi številnih slapov je zelo privlačen in vreden ogleda. Če se letos za počitnice odpravljate v to smer, vam vsekakor priporočam obisk. 

Kot nekakšen modni dodatek k velikemu številu hiš na otoku spada čoln, ki še dodatno popestri bivanje. Z njim se podaš v raziskovanje neokrnjene okolice, na ribolov ali lov za naplavinami.

Lov za naplavinami na tako neokrnjenih plažah je resnično zanimiva reč. Kaj vse morje naplavi! Uf, za nas ustvarjalce marsikaj zanimivega in uporabnega. Bi človek kar zapolnil prtljažnik, ampak saj se še spomnite, da avtomobilov na otoku ni. Torej sem se sprijaznila le z manjšo vrečko napolnjeno z naplavljenim lesom, kamenčki in keramiko. Kar sem ustvarila iz lesa, predstavljam na spodnjih fotografijah.

Sledila sem navdihu in ustvarila tudi komplet nakita, ki sledi v eni izmed prihodnjih objav.

Mizica, postavi se

za računalnik ali zajtrk v postelji! 

Ko sem že pred časom v trgovini zagledala blazino za računalnik, sem vedela, da bo to eden izmed mojih naslednjih ustvarjalnih projektov. Uporabna je tako za računalnik kot pladenj na postelji. Izbrala sem si les, s katerim najraje ustvarjam. Zaradi njega je mizica sicer bolj robustna in masivna, vendar to me ne moti. Je ravno zato tudi bolj stabilna, kar mi večkrat zelo koristi. Všeč mi je, ker je les enostaven za obdelavo, je raven in še poigraš se lahko z njim. Tokrat sem si privoščila bolj pisane in slikovite podobe. Motiv sem izbrala glede na to, komu je bila namenjena. Katera je moja, verjetno ni težko ugotoviti.  

Lovec na jelena, jelen med drevesa

Pred vami je nov izdelek v skupini obdelave lesa. Nastal je kot darilo očetu, ki je lovec. Namenjen je za okras v lovski sobi. Vsekakor velja jelen za dober ulov marsikaterega lovca in nepogrešljiv okras njihovih hiš. Lovska soba mojega očeta je polna trofej. Jaz bi vse te živali raje opazovala pri paši. Tukaj z očetom ne prideva ravno skupaj. 

Ko sem v preteklosti z očetom odšla na prežo, nisem ravno sodelovala pri lovu. Vsaj ne tako, kot bi si lovec morda želel. Ker sem mnogo preveč klepetala, sem zato tudi malo videla. Ko sem vendarle po dolgem, napetem in vznemirjajočem čakanju končno kaj zagledala, sem na glas povedala, kar sem videla. Ajej, to vsekakor ni lovski bonton! Od navdušenja sem pokvarila lovsko zabavo, ljudi prikrajšala za dober golaž in živalco pognala v gozd. Sicer sem ji podaljšala življenje, vendar prestrašila pol gozda in zato še dolgo, dolgo nič videla. Recimo, da sem od treh prisotnih vsaj dva zadovoljila. Eden je odšel domov praznih rok, najmanj dva pa lahkih nog naokrog.

S tablo PRIVAT dom postane rezervat

Tik tak mine dan, 

tik tak se ti obrne plan. 

Velikokrat se mi zazdi, 

da teden kar mimo mene zdrvi. 

Včasih se mi to super zdi, 

včasih mi ni, 

da mesec tako hitro spolzi. 

Pa naj bo tako, 

sprejmem tudi to,

da življenje moje takšno bo.

  

Sneg je res že skopnel, 

vreme ni več bel, 

se je ogrel.

Moj namen te objave je ta,

da predstavim tablo za pred vrata,

s katero ostane neprehodna vaša trata. 

Za konec naj povem še to, 

življenje naj vam lepo bo.

Naj si bo gromovito ali zmagovito,

zaupajmo, 

da je ves čas vendarle čudovito.

Ninci DEO Vinci

Da so dezodoranti škodljivi, skoraj že vrabčki čivkajo. Aluminij v le teh naj bi povzročal raka in nastanek Alzheimerjeve bolezni. Koliko resnice je v tem, me niti ne zanima. Verjamem v to, da je pomembno, kaj dajemo nase in vase. Mnogi kozmetični izdelki vsebujejo škodljive snovi, hrana prav tako. 

Zadnje čase se zelo poudarja pomen zdrave prehrane in vsega naravnega, kar vsekakor podpiram. In to ne zato, ker je sedaj moderno biti "bio" ali "eko". Vse to me ne zanima le tukaj in zdaj, ampak sem s tem odraščala. Mnogim slabim stvarem se ne moremo izogniti, ker nanje nimamo vpliva, določenim se nočemo, ker so nam pregrešno dobre, spet pri drugih ne vztrajamo zaradi takšnih in drugačnih vzrokov. In to ni nekaj novega. Tako pač je! Ljudje smo grešniki, vse novo nas neznansko privlači. Hitri rezultat z malo vloženega dela nas pritegne kot magnet. Naj ne zaidem preveč, saj verjamem, da vse to že veste. V kar sem resnično prepričana, je to, da so nekoč določene stvari vedeli, ki so delovale. Nasvete naših prababic in dedkov si je vredno zapomniti. Živeli so preprosto, skromno in v ne malo stvareh enostavneje kot danes. 

Spodnjega recepta mi sicer ni zaupala moja babica, vendar sem se do njega dokopala sama. Ko sem pričela z delom, ki mi je predstavljal velik stres, sem najprej posledice opazila pri potenju. Bilo je obilno in neprijetnega vonja, česar poprej nisem dnevno opažala. Ker me je tovrstno stanje zelo motilo, sem se odločila, da moram nekaj proti temu storiti. Kupljeni naravni dezodoranti mi niso pomagali in še dragi so. 

Malo sem raziskovala in spoznala, da je soda bikarbona učinkovita.  

Ker mi nanašanje praška ni bilo najbolj pripravno za vsakodnevno uporabo, sem prišla do kombinacije sode, škroba in kokosovega masla. Ta recept sem še dodatno razširila tako, da sem ustvarila mazljivost in poskrbela za nego pazduh, ki mi v celoti ustreza.

Nisem potrebovala dolgo, da sem spoznala, da deluje. Še vedno sem se potila, vendar neprijetnega vonja od takrat naprej ne poznam več. Res pa je, da po določenem času popusti delovanje. Vendar lahko ga imaš pri sebi in ga večkrat naneseš. V zakup je potrebno vzeti le to, da je krema dezodoranta trša v mrzlem prostoru in redkejša v toplejšem. Na uporabo to vpliva le toliko, da moramo tršo kremo prej v rokah stopiti.  

Nincidavinci gre na potep

Zgolj ideja oz. morda komu za navdih, kam iti na izlet. Bohinjska Bistrica. Izmed preteklih vikendov sva tam preživela super dneve. Uživala na sprehodu vse do Bohinja po urejeni kolesarski poti, se namakala v Vodnem parku, odlično jedla v Štrudlu. Glede na to, da so pred nami toplejši dnevi, je v Bistrici veliko pohodniških izhodišč. Priporočam.

Telefonova modna preobrazba

Prav tako kot jaz, se tudi moj telefon rad preobleče. Še posebej, če je to oblačilo reciklirano in narejeno doma. 

Še dobro, da mož v službo kolesari in tako uniči kar nekaj kavbojk. On ima priložnost za nakup novih, jaz pa veselje do ponovnega ustvarjanja. 

Uporabila sem star in že dotrajan ovitek, ga oblepila in okrasila. In tako ustvarila unikatnega in le mojega posebneža med telefoni.

In že poznan način lepljenja kvadratkov. Podobno kot pri mini prenosniku, le da sem tu nekatere kvadratke obrnila na notranjo, svetlejšo stran. Tako sem ustvarila videz šahovnice.