Ninci DEO Vinci

Da so dezodoranti škodljivi, skoraj že vrabčki čivkajo. Aluminij v le teh naj bi povzročal raka in nastanek Alzheimerjeve bolezni. Koliko resnice je v tem, me niti ne zanima. Verjamem v to, da je pomembno, kaj dajemo nase in vase. Mnogi kozmetični izdelki vsebujejo škodljive snovi, hrana prav tako. 

Zadnje čase se zelo poudarja pomen zdrave prehrane in vsega naravnega, kar vsekakor podpiram. In to ne zato, ker je sedaj moderno biti "bio" ali "eko". Vse to me ne zanima le tukaj in zdaj, ampak sem s tem odraščala. Mnogim slabim stvarem se ne moremo izogniti, ker nanje nimamo vpliva, določenim se nočemo, ker so nam pregrešno dobre, spet pri drugih ne vztrajamo zaradi takšnih in drugačnih vzrokov. In to ni nekaj novega. Tako pač je! Ljudje smo grešniki, vse novo nas neznansko privlači. Hitri rezultat z malo vloženega dela nas pritegne kot magnet. Naj ne zaidem preveč, saj verjamem, da vse to že veste. V kar sem resnično prepričana, je to, da so nekoč določene stvari vedeli, ki so delovale. Nasvete naših prababic in dedkov si je vredno zapomniti. Živeli so preprosto, skromno in v ne malo stvareh enostavneje kot danes. 

Spodnjega recepta mi sicer ni zaupala moja babica, vendar sem se do njega dokopala sama. Ko sem pričela z delom, ki mi je predstavljal velik stres, sem najprej posledice opazila pri potenju. Bilo je obilno in neprijetnega vonja, česar poprej nisem dnevno opažala. Ker me je tovrstno stanje zelo motilo, sem se odločila, da moram nekaj proti temu storiti. Kupljeni naravni dezodoranti mi niso pomagali in še dragi so. 

Malo sem raziskovala in spoznala, da je soda bikarbona učinkovita.  

Ker mi nanašanje praška ni bilo najbolj pripravno za vsakodnevno uporabo, sem prišla do kombinacije sode, škroba in kokosovega masla. Ta recept sem še dodatno razširila tako, da sem ustvarila mazljivost in poskrbela za nego pazduh, ki mi v celoti ustreza.

Nisem potrebovala dolgo, da sem spoznala, da deluje. Še vedno sem se potila, vendar neprijetnega vonja od takrat naprej ne poznam več. Res pa je, da po določenem času popusti delovanje. Vendar lahko ga imaš pri sebi in ga večkrat naneseš. V zakup je potrebno vzeti le to, da je krema dezodoranta trša v mrzlem prostoru in redkejša v toplejšem. Na uporabo to vpliva le toliko, da moramo tršo kremo prej v rokah stopiti.  

Nincidavinci gre na potep

Zgolj ideja oz. morda komu za navdih, kam iti na izlet. Bohinjska Bistrica. Izmed preteklih vikendov sva tam preživela super dneve. Uživala na sprehodu vse do Bohinja po urejeni kolesarski poti, se namakala v Vodnem parku, odlično jedla v Štrudlu. Glede na to, da so pred nami toplejši dnevi, je v Bistrici veliko pohodniških izhodišč. Priporočam.

Telefonova modna preobrazba

Prav tako kot jaz, se tudi moj telefon rad preobleče. Še posebej, če je to oblačilo reciklirano in narejeno doma. 

Še dobro, da mož v službo kolesari in tako uniči kar nekaj kavbojk. On ima priložnost za nakup novih, jaz pa veselje do ponovnega ustvarjanja. 

Uporabila sem star in že dotrajan ovitek, ga oblepila in okrasila. In tako ustvarila unikatnega in le mojega posebneža med telefoni.

In že poznan način lepljenja kvadratkov. Podobno kot pri mini prenosniku, le da sem tu nekatere kvadratke obrnila na notranjo, svetlejšo stran. Tako sem ustvarila videz šahovnice.

Simbol življenja

... velike noči in pomladi. Velika noč je za nami, narava se intenzivno prebuja, pomlad je tu. Jajce naj bi med drugim oznanjalo novo življenje oz. rodovitnost, ljubezen, nov začetek, blaginjo. Sedaj je čas vrtnarjenja, plodnosti in rasti. Naj bo to čas novih kreacij, naj zberemo pogum in ustvarimo vsaj nekaj tistega, kar že dolgo odlašamo in si potihoma želimo. Čas je pravi in narava nam je v podporo.

Še včeraj smo praznovali zmago življenja nad smrtjo, danes pa praznujmo zmago pozitivnega nad negativnim. Jaz se vsak dan posebej trudim, da moja tehtnica prevesi na optimistično stran. Če ohranjam dobre občutke, sem na sončni strani, iz katere je pogled lepši. Ni vedno lahko, a potruditi se je vredno. Odločitev je moja.

Želim si, da smo že zjutraj nasmejani, da se veselimo novega dne, razmišljajmo o svojih sanjah, nadenimo si mavrična očala... Vsak dan posebej! Vsak dan nova zmaga!
Naj vam je dan lep, pozitiven in poln ljubezni do življenja!

Cesaričina nova oblačila

Ena izmed mojih strasti, ki sem jo posredno predstavila v objavi Šiviljska lutka, je predelava oblek. Odkar imamo doma novega "člana", to je šivalni stroj, je vse skupaj mnogo lažje. V preteklosti sem se mučila s šivanjem na roke in se lotevala enostavnih popravkov, da so mi bila določena oblačila bolj prav ali všeč. Imam izjemno srečo, da kar nekaj oblačil podedujem ali kako drugače najdejo pot do mene. Res je, da tudi med novimi oblačili in drugimi dodatki v trgovini najdem zelo želene kose, ampak večinoma nisem razpoložena za nakupovanje. V tem pogledu je mož pravi srečnež. Raje iščem zanj in ga oblačim. Vseeno imam zelo rada modo, ji redno sledim in se rada lepo oblačim. Res pa je, da je vse odvisno od priložnosti. Moj stil je udoben, šik, s starinskih pridihom. Največji navdih so mi 50-ta in 60-ta leta. Prav tako kot pohištvu tudi oblačilom zelo rada ponudim še eno priložnost. 

Spomnim se trenutkov, ko sem dobila v roke mini ročni šivalni stroj. Res hecna reč. Vendar sem bila že takrat navdušena, kako mi je olajšal delo. Lahko si le predstavljate moje navdušenje, ko sem na svojo delovno mizo postavila svoj prvi pravi šivalni stroj. 

Dotaknila sem se čisto vsakega oblačila v svoji garderobni omari, ki mimogrede ni majhna, in se lotila določene selekcije. Z največjim veseljem sem se lotila manjših popravkov, kasneje so na vrsto prišli tisti večji. Določena oblačila, ki mi nekako niso več ustrezala, sem dala v res veliko škatlo. Iz slednjih so nastale spodnje moje male umetnine. Škatlo imam še sedaj na podstrehi in je še vedno polna. Le da so v njej zopet novi kosi oblačil, ki še čakajo na trenutek moje inspiracije. 

Zgornje srajčke so nastale iz večjih, ohlapnih srajc, srednja je celo moška. Žal nimam fotografij prej/potem. Tukaj res nisem vzor, ampak ko se spomnim, da bi lahko fotografirala, je že razrezano ali sem pri delu celo proti koncu. V trenutkih inspiracije se tako prepustim ustvarjanju, da me popolnoma prevzame. Rada uporabim dva različna kosa oblačil in ju kombiniram. Zgornji del enega, spodnji del drugega...

... ali sprednji del enega in zadnji del drugega. Čipka, ki sem jo zgoraj uporabila, je pravzaprav prt ali zavesa, ne vem točno. Ko sem se dela lotila, se mi ni niti malo sanjalo, kako bo na koncu videti, niti ali mi bo sploh uspelo. Osnovna ideja je bila v glavi, vse ostalo se je odvijalo sproti. V takšnih primerih sem neskončno hvaležna za svojo šiviljsko lutko, ki mi izredno olajša delo. Menim, da mi brez nje marsikaj ne bi uspelo ustvariti. Ali se mi le tako fino zdi, ker jo imam?

In še eno podobno ustvarjanje. Blago z rožicami je obleka, ki mi je bila prav, ko sem bila v začetku najstniških let. Vendar je blago zelo kvalitetno in nisem je veliko nosila. Všeč mi je, ker lahko sprednjo in zadnjo stran nosim kot sprednjo in je v obeh primerih videti dobro.

Na tak način sem precej prevetrila in preobrazila svojo garderobo. Kot bi kupila kar nekaj novih oblačil, ki so povrhu še unikatna. Zame imajo še dodano sentimentalno vrednost. Juhu in še po trgovinah mi ni treba iti!

Kamen na kamen

Ideja kako in kam lično postaviti od dežja zmočene čevlje. Sprva sem podstavek napolnila s kamenčki, ki sem jih nabrala na naši obali, kasneje dobila idejo, da jih prinesem z izletov, predvsem s hribov. Povsem zastonj spominek, hkrati naju opomni, kje in kdaj sva bila na lepšem. Tudi ko na njem ni nobenih čevljev, je lep okras. Upam le, da se kamni med seboj ne prepirajo, saj so z vseh vetrov.

Utrinki s poroke

In še nekaj ustvarjalnih idej s poroke...

Naprsni šopki, ki sem jih izdelala in napis, ki smo ga uporabili za fotografiranje.

Darilca za svate so bila domača mini mila in blazinice s sivko. Vabilo in drevo želja, na katerega so svatje pisali misli, želje ...

Sedežni red je bil določen z jabolki. Ime posameznega svata sem napisala na papir v obliki lista in ga z buciko pritrdila na jabolko.
Kozarce za vlaganje sem okrasila in jih uporabila kot dekoracijo na mizi. Vanje sem dala mivko in svečke.

Poroka omogoča veliko ustvarjanja, ki je bilo meni osebno v velik užitek, slaba stran tega je le, da za to potrebuješ veliko časa.

Okrasne tablice

Spodnje tablice sem naredila za okras. V prazen osrednji prostor se lahko prilepi fotografijo ali se napiše kakšen verz oz. ime. Leseno dilco sem prebarvala, nanjo prilepila različne podobe, ki sem jih naredila iz Das mase. 

Sezamova sol

Obljubila sem, da bom objavila prispevek o okusni sezamovi soli, ki je že veliko mesecev spremljevalka v moji kuhinji. Za naju z možem je postala nepogrešljiva. Uporabljava jo kot nadomestek za sol, le da jo hrani dodajava vedno šele na koncu, zaradi čim manjšega uničenja hranilnih snovi.

Sezamova sol oz. gomasio kot jo poimenujejo, je ena izmed glavnih začimb v makrobiotični prehrani, ki poudarja pomen zdrave prehrane, katera temelji predvsem na žitih in zelenjavi.  

Priprava je v osnovi zelo enostavna, vendar sem spoznala, da eno pravilo vendarle obstaja. Za pripravo si moraš vzeti čas, če želiš, da je sol res okusna.  

Kaj potrebuješ?

- neoluščeni (saj le ta vsebuje mnogo več kalcija) ekološko pridelan sezam

Do sedaj sem uporabila zgolj belega, me pa zanima, kakšen bi bil okus gomasia, pripravljenega iz črnih sezamovih semen. Razmišljam, da bi sezam nadomestila s čim drugim, bolj lokalnim.

- grobo morsko sol

- terilnik

Kako se lotiš dela?

Zapisala bom svoj postopek, ki ni nujno edini pravilen, vendar do sedaj, se mi je najbolje obnesel. Najprej prepražim sol in jo v terilniku zmeljem v prah. Nato popražim sezam in sicer zgolj toliko, da zadiši, barva se komajda kaj spremeni. Sezam postopoma grobo zmeljem v terilniku, da nekatera semena ostanejo še cela. Na koncu dodam sol k sezamu in temeljito premešam, da se vse skupaj prepoji.

Mletja se lotim počasi in z ljubeznijo, saj želim, da le to vnesem v končni izdelek. Pripravim si obred z lepo glasbo, prižgem svečko, izgovarjam lepe besede in juhu sol je pripravljena. Morda se bo komu zdelo vse skupaj odveč, vendar ko se dela lotim, poskrbim, da v tem uživam in zgleda, da se to tudi pozna. Mama pravi, da njen gomasio ni tako dober, tudi mož se ga je že lotil in sva komaj čakala, da ga porabiva, ker je bil tako neokusen. Čeprav mi je všeč, da predstavniki moške populacije poenostavijo reči, zgleda, da to ne drži vedno. Če je to bolj za šalo kot za res, preizkusite sami, drage dame in gospodje.

Pravi terilnik za gomasio je posebno oblikovan, imenuje se suribachi. Kupila si ga bom, nekoč. Govorila sem si, da ga ne potrebujem, dokler ne ugotovim, da je gomasio začimba, ki bo redno na jedilniku. Čeprav sedaj novega naredim, še preden ga v celoti porabimo, še nisem šla v lov za suribachijem. 

Razmerje soli in sezamovih semen prepuščam vam. Lahko je 1 : 15, 1 : 12, 1 : 8. Sama ga naredim tako, da 500 g sezamu, dodam slabe 4 žličke soli. 

Zakaj sploh gomasio?

V prvi vrsti zato, ker je dobrega okusa. Čeprav ljudje imamo različni okus in ni nujno, da bi bili vsi tako navdušeni, kot sva midva. 

Za gomasio sem izvedela čisto naključno. Pri delu sem zasledila pogovor dveh žensk. Zdelo se mi je zanimivo in vredno, da ga preizkusim. Kasneje sem izvedela, da pomaga pri slabokrvnosti, s katero sem se spopadala, zmanjšuje kislost telesa in uporablja se proti zgagi. 

Na zdravje, na harmonijo in na čim manj kihcov!

Moji uhančki

Moja strast do nakita je resnično velika. Prstani, uhani, verižice in drugi dodatki. Večji in bolj kot je glamurozen, bolj me privlači. V tem pogledu sem prava levinja. Nekoč sem prebrala, da si tudi najrevnejša levinja kupi prstane za na roko, dekorativne okraske za dom in da jo že samo pogled na revščino potre. Koliko od tega drži, bi morali presoditi moji bližnji, vsekakor pa drži, da imam rada lepe reči in predvsem to, da lahko ne tako drago oz. staro zgleda bogato, lepo, kot novo. 

Spodnji uhani so nastali že pred časom, ko sem ugotovila, da si želim največje in posledično tudi najdražje uhane na stojnici. Ker kot študentka nisem želela in tudi nisem mogla zapravljati za tovrstno razvajanje, sem si svojo bogato zbirko uhanov pridelala kar sama. Nabrala sem gumbe, stare zapuščene verižice in zapestnice sem razdrla, dokupila nekaj novih bunkic in svoje prve uhane naredila kar s staro pinceto. 

Kmalu sem po urezninah na roki ugotovila, da si primerne klešče za izdelavo le teh vsekakor moram priskrbeti. In tako so uhani nastajali en za drugim. 

Precej jih je že podarjenih ali neuporabnih, ker so spremenili barvo, ampak del njih sem vendarle ohranila. 

Le zase sem jih naredila približno sto, kar pomeni, da niti eden ni bil enak drugemu, res pa je, da so si nekateri zelo podobni.

Prišel je trenutek, ko sem spoznala, da imam težavo s shranjevanjem le teh. In sem si spletla nekakšno mrežo z okvirjem (jo imam na podstrehi, zato ni fotografije), kjer so lično viseli in mi bili vedno pri roki. 

Kaj kmalu sem ugotovila, da bi se k tovrstnim uhanom ujemali tudi prstani. In sem se namenila izdelati tudi te. Več o njih v eni izmed naslednjih objav.

Malo za hec: Mujo je predlagal Fati, zakaj si ne bi organizirala lep vikend. Ker Fata tega ni pričakovala, je bila presenečena. Bila je vesela in ta ideja se ji je zdela super. Nato Mujo reče: Ok, torej se vidimo v ponedeljek!

Mi se vsekakor beremo v ponedeljek, vsem vam pa želim nagajiv in če že drugače ne, naj bo vsaj ta vikend malo nor in zaljubljen, zaljubljen v ljudi, zaljubljen v življenje.

Stare nove pokrovke

Še en projekt, ki sem se ga lotila pred dnevi. Morda komu prav pride. Za rojstni dan sem za darilo dobila posode Emo s pikami. Nad njimi sem zelo navdušena, poleg tega mi zelo ustreza njihov vintage stil, pridih podeželskega.

Ker imam vseeno še kar nekaj posod in ponev, ki so uporabne in jih potrebujem, sem se odločila, da jih vse skupaj nekako povežem. Glede na to, kako imam rada vse tisto, kar je od naših babic in ker se mi je nekaj držal na pokrovkah pokvarilo, sem to izkoristila. 

Odšla sem v babičino kuhinjo po skriti zaklad. Našla sem že precej stare, malce oguljene pokrovke ustrezne velikosti, ki bi mi verjetno povedale marsikateri odličen recept, ki bi ga bilo vredno poznati. O skrivnih receptih so zvesto molčale, a se mi zdi, da so na koncu izrekle tihi hvala. 

V trgovini Antus sem kupila živo rdečo barvo za porcelan. Vrhnjo stran pokrovk sem nekajkrat prebarvala, jih po navodilih zapekla, da se barva obdrži in je tako zaščitena pred poškodbami in pomivanjem. Ker so pokrovke kovinske, njihov ročaj zelo hitro postane prevroč, da bi ga lahko prijeli. Zato sem staro prijemalko za posodo zgolj posodobila in ji zašila nov rdeč robni trak.

Mini paketek za mini darilca

Spodnja ideja se mi zdi zelo uporabna, če želite nakit ali kašno drugo majhno stvar lično zapakirati in tako dodati svoj lasten pečat. Idejo sem prekopirala, ko sem bila na obisku. Pogovarjali smo se o ustvarjanju in sorodnica mi je pokazala izpraznjeno rolo straniščnega papirja. Nekje je videla, da se iz tega da narediti nekakšno škatlico za malo pozornost. Ideja mi je bila zanimiva in sem jo hitro morala preizkusiti in izvesti.

Kaj sem pri delu potrebovala?
- rolo staniščnega papirja
- lepilo Mekol
- serviet
- škarje
- čopič
- darilo (v mojem primeru uhani)

Kako sem se to naredila?
Rolo straniščnega papirja sem premazala z lepilom. Nato sem nanj prilepila serviet in preko njega naredila debelejši premaz lepila. Poleg role papirja, sem na enak način premazala debelejši karton, na katerega sem kasneje pritrdila uhančka. Ko se je posušilo, sem rolo preprosto zložila, kot je videno na fotografiji in vanjo položila darilce.
Ideja je lahko uporabna tudi za pisemca in sporočilca. Možna izvedba je tudi, da rolo zgolj prebarvaš ali/in le na sredini dodaš dekorativni trak ali papir. Otroci pa bi jo verjetno zelo hitro spremenili v kakršno žival. Možnosti je torej kar nekaj, obenem še recikliramo.

Glede na to, da je Valentinček pred vrati, jo lahko preizkusite za drobno pozornost.
Bodite v soncu, kjub kislem nebu.

Pladenj in podstavki

Vrtljiv pladenj iz Ikee je bil nekaj let precej zapostavljen. Morda malce pretiravam. Dvakrat sem ga uporabila. Ravno toliko, da sem s tem navidezno upravičila njegov nakup. In sem se pred božičem odločila, da je tega dovolj, da moram z njim nekaj naredit, da bo bolj ustrezal mizi in stolom, ki so pobeljeni. 

Pri meni je tako, da obožujem kombinacijo masivnega lesa in vseh vrst pohištva in lesnih dodatkov v beli barvi. Novih in starih, vendar brez primere staro zmaga. Zame ga ni lepšega kosa pohištva, če staremu dodamo bel premaz. V svojem stanovanju sem tako porabila že litre in litre bele barve, ki jo imam vedno na zalogi. Bolj ko je staro, bolj mi je všeč. Ta ljubezen se je razvila, ko sem se dokaj mlada vselila na svoje in sem imela na razpolago bolj ali manj pohištvo mojih babic. Poleg tega še košare, pručke, posode, zaboji, ogledala in drugi dekorativni okraski. Vse je bilo različnih barv in bilo mi je neizmerno všeč. Le skupaj se ni ujemalo. Spoznala sem, da bom v življenju še veliko barvala. 

In tako sem tudi pladnju dala še eno priložnost. S končnim izdelkom sem zadovoljna. Preprosto, elegantno. 

Podstavki za krožnike so nastali čisto spontano. Z namenom, da bodo nekoč iz njih nastale nekakšne tablice. Pa so raje pristali kot podstavki. Ker sem jih že nekaj podarila, je bil čas, da se na rezine nareže novih. Sedaj se na podstrehi, obteženi, pridno in počasi sušijo.

Zdravilna naravna olja

Katera vrsta olja je najbolj zdrava in katero uporabljate, je popolnoma vaša odločitev. Izbira je zelo pestra in nedvomno so olja del našega vsakdana. Pa naj jih uporabljamo v kuhinji ali kopalnici, verjetno ni doma, kjer ne bi uporabljali vsaj enega izmed njih. Pri meni se danes najde olivno (in olivno z dodatki), bučno, repično, sezamovo, kokosovo in laneno olje. 

Predlanskim sva z možem za darilo dobila olivno olje z rožmarinom in rdečim poprom. Nad kombinacijo sva bila zelo navdušena, da sva si, ko sva jo porabila, novo pripravila sama. Postopek je sila enostaven in preprost. Res pazite le, da olje ni preveč izpostavljeno svetlobi oz. toploti, saj lahko postane žarko. V olivno olje lahko dodaš skoraj vsako svoje najljubše zelišče: rožmarin, poper, origano, čili, lovorjev list, timijan, materino dušico, baziliko, žajbelj, klinčke, muškatni orešček, meto, luštrek, semena kumine, sivko, česen, limonino ali pomarančno lupinico, vrtnico. In še bi se našlo, odvisno od namena uporabe. 

Mmm, le katerega boste sami poizkusili narediti?

Kaj ni to tudi super ideja za darilo različnih priložnosti? No, sama sem to idejo izkoristila za božič. Nekaj kombinacij je bilo z olivnim oljem in druga olja: orehovo, lešnikovo, olivno olje s tartufi, mandljevo, konopljino ... Ko sem jih imela doma, bi jih najraje obdržala zase in jih vse preizkusila. A se sem premislila, saj je bil božič tik pred vrati, drugih daril nisem imela. 

Steklenički olja sem dodala kupljene lesene kuhalnice, katere sem skrajšala na želeno dolžino, narisala srček in jih pobarvala. Zraven sem dodala še doma narejeno sezamovo sol, o kateri več naslednjič. 

Ljubo doma, kdor ga ima

Če ne veste, kaj bi podarili paru, ki se je ravnokar vselil v skupno stanovanje, predlagam sledeče. Dom je tam, kjer je srce, srce pa ključ za rešitev vseh težav, kajne? Torej sta obešalnik in obeska za ključe primerno simbolično darilo. Imaš veliko možnosti, kako to narediš. Vsekakor lahko nastane luštno darilo za tiste, ki se prvič podajajo na samostojno pot. Tako bodo ključi vedno dosegljivi in se ne bodo izgubljali. 

Kako sem to naredila?

1. Na leseno dobro pobrušeno desko sem izrezljala črke in podobe (lahko bi samo narisala, saj je bilo besedilo zelo težko lično izrezljati). 
2. Majhen košček lesa sem oblikovala v obliko hiše in ga nato razpolovila.
3. Pobarvala sem s tempera barvami.
4. Prelakirala z lakom za les na smolnati osnovi.
5. Privila kljukice in dodala obeska na vrvico.

Praznični mesec

Naj v mesecu veselega pričakovanja tudi jaz postrežem z nečim predbožičnim. Tudi v najinem stanovanjcu je vzdušje pravo. Naj tudi v vaših vladajo harmonija, veselje in dobre vile. Kakršne koli že. V mleku bele, v pomarančah oranžne, v zarji zlate, v morju modre, v temi svetle, v srcu mile. Naj šibkejšim dajo novega upanja, močnejšim pa sočutja in radodarnosti. 

Ideja za označevanje božičnih daril (spodnja leva sličica): 

Za kartico sem uporabila rdeč papir, ki predstavlja Božička, črn trak za pas in tisti del pločevinke, s katerim ustvarimo magični zvok, ko pločevinko odpremo. Vsaj takšno je mnenje marsikaterega moškega, ko odpre mali sodček piva. Na zadnjo stran sem prilepila bel papir, na katerega sem napisala ime in kratko sporočilo. Božičkovo telo lahko oblikujete tudi trikotne oblike, dodate glavo, prave gumbe in še kaj, če vam domišljija zaigra. Naj se zbirateljska akcija prične in na zdravje vsem pločevinkopivcem! 

Naj vam bo december lep, čeprav je rad malo napet.

Iz gozda v moj domek

Zapisala sem, da si eden izmed "žled" projektov zasluži samostojno objavo. Spodnja težka mojstrovina nam je povzročala kar nekaj preglavic. Najprej sem morala svoje pomočnike aktivirati, če sem želela, da bo nastalo tisto, kar sem si zamislila. V družini imamo nekaj malega gozda, zato tudi motornih žag in varnih uporabnikov le teh ne manjka. Kajti če bi se dela lotila s svojo hobi žagico, ne bi daleč prišla.

Izbira drevesa prav tako ni bila enostavna. Eno je bilo s premajhnim, drugo prevelikim premerom, pri tretjem mi prerez ni bil všeč, četrto je strohnelo, peto bilo premokro ali kako drugače neustrezno. Ali pa je bila hlodovina tako hecno položena, da nisi mogel priti zraven. 

Ha, ko naposled le najdeš ustreznega, se prične zabava. Kako ga spraviti na ustrezno mesto, da se bo posušil in da ga imaš pri roki za nadaljnjo obdelavo. Kljub svoji zagretosti in optimizmu sem kmalu ugotovila, da vsi tisti iz gozda nekako odpadejo. Ne izhajam iz družine, katerih člani so Popaj, Hercules, Super- ali Spiderman, prav tako sama nimam sposobnosti premikati stvari s pomočjo misli. Kak star traktor bi se že našel, vendar dvomim, da bi prišel tja, kjer leži izbrano drevo. 

Naposled so mojo zagato rešili gasilci. Zelo blizu domače hiše so pripeljali hlodovino. Kako priročno. Prijazno so mi ta kos bukovine odstopili. Imela sem že nove ideje. Lahko bi naredila še kaj, morda nočno omarico, odlagalno mizico v kopalnici ali mizico v vrtu. A je ostalo le pri klubski mizici. Ne vem, kaj ima skupnega s klubom, prav mala mizica tudi ni. Naj povem, da sama je nikakor nisem mogla prekotaliti. Malo se mi je premaknila, več od tega ni šlo. Na začetku še posebej, ker je bila zaradi vlage težja. No, naj ostane to moja tolažba. Vendar sedaj stoji na svojem mestu po zaslugi močnejših rok in zelo nam je všeč. 

Podpira vse kar nanjo postaviš. Še tako naporen dan in kopica slabe volje je ne premakne. Pojedine takšne in drugačne ob njeni veličini izgubijo na kalorijah. Težkim nogam po celodnevnem potepanju hitro povrne lahkotnost. 

Ko se je hlod na zraku, zaščiten pred dežjem, dodobra posušil, je prišlo na vrsto brušenje. Tukaj si je potrebno vzeti čas, saj mora biti površina res gladka. Ko je preživel nekaj dni v stanovanju, je dobil še zaščitni lak in mojo piko na i, belo barvo. In dobila sem težko pričakovan kos pohištva. Všeč mi je, ker se je postaral in razpokal. Mimogrede, v Nemčiji sem v prestižni trgovini z notranjo opremo zasledila tovrstne mizice izredno visokih cen (okrog 800 eurov). Nič barvane, le gladko brušene. Zanima me, ali je v ceno vključena dostava.

Feng shui, kitajski način dojemanja narave, nas uči o sistemu petih elementov, ki poleg yinga in yanga tvorijo osnovo te starodavne veščine urejanja prostora. Eden izmed teh elementov je les. Zelo rada ga uporabljam. Hlodek mizica je moj najljubši predstavnik tega elementa v stanovanju. Kateri pa je vaš? 

Pasja radost

Pretekle dni sem preživela v idilični hišici na Pokljuki. No, pravzaprav nisem bila sama, saj sem imela poleg sebe dve štirinožni prijateljici. Toliko za občutek varnosti, saj je ena kosmatinka bolj nevarna od druge. Vendar se ne morem odločiti, katera je to. Saj razumete mojo dilemo, kajne? 

Ker je bilo za varnost dan in noč poskrbljeno, smo potrebovali le še lepo vreme, ki je bilo pretekle dni še najmanj č u d o v i t o. Nekako se tam gori v gorah čas ustavi. Spokojna tišina in blažen mir se milo posedeta v dušo. Še pa še paše in še pa še bi. 

Pasje veselje je v snežnem gorskem raju neizmerno. Valjanje v snegu, lovljenje vedno hitrejše veverice, zajca in ostalih nevidnih reči, prežanje na nepridiprave, nedolžno pogledovanje, tekmovanje in hkrati nerazdružljivo zavezništvo. Zabava za prisotne zagotovljena. Vsekakor te igrivost prevzame.

Sončni zahod je bil iz dneva v dan lepši. V blogerskem svetu sem še začetnik in moj fotografski pripomoček je le telefon in že star digitalni fotoaparat. Tako mi ni uspelo te lepote ujeti v objektiv. Ognjen sončni zahod in vonj po kokosu sta bila prepričljiva dokaza, da je Miklavž tik pred vrati.

Najina pravljica

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste razvili preveč fotografij in le teh niste mogli spraviti v album, ki ste ga ravnokar kupili? No, meni se je to večkrat zgodilo. Določene razvite fotografije se še vedno shranjujejo v prvotnem paketku iz foto studia. 

Prišel je dan, ko se jih je veliko nabralo in nisem vedela, kaj naj z njimi. Ko sem si jih ogledovala, nekako niso imele ne repa ne glave. Kako naj jih logično umestim v album, če niso enakih velikosti  in kvalitet? In sem se odločila, da jih sploh ne bom urejala. Ustvarila bom album, kamor bom poleg fotografij shranila tudi spominke in besedila, ki jih bom na poseben način ovekovečila in shranila. Naj bo ta album nekaj posebnega, neurejenega. Naj je to eden izmed tistih, s katerim se poigram do skrajnih meja, kjer se moja domišljija lahko prebudi. Brez vsakršnih pravil! Tako je nastala spodnja knjižica, Najina pravljica, ki mi je resnično zelo pri srcu. 

Uporabila sem star dedkov učbenik, preko katerega sem lepila vse, kar je bilo uporabno, mi je nekaj pomenilo in je prispevalo k želenemu zgledu. Knjižica najinih spominov vsebuje najine misli, sporočilca drug drugemu, potepanja in anekdote.

Ko je razvitih slik zmanjkalo, sem uporabila stari, dobri in nadvse uporaben tiskalnik, ki je uokviril trenutke, ki po vsej verjetnosti drugače nikoli ne bi bili. Vsaj na papirju ne. Tako sem se zavedla, da so fotografije, ki nastanejo tako zelo spontano, nekaj posebnega. S sprintanimi fotografijami sem se poigrala, jih prebarvala ...

To je nekaj utrinkov iz Najine pravljice, ki se piše že nekaj let. Zakaj ne bi še vi v svojo zgodbo povabili pravljična bitja, se z njimi poveselili in skupaj zaživeli v harmoniji življenja?

Ko malček pokuka na svet

Ko se novo bitjece rodi, si očka in mamica zaželita zdravja in ponoči spanja. Novopečena družinica na svoj poštni naslov prejme veliko čestitk. Ena izmed njih je prejela slednjo.